Vso pot do doma, je premišljevala nanj. Ugibala, kaj se mu je pripetilo, da je tak. No, mogoče pa je tak že vse življenje, mogoče je vaški posebnež, samotar, ki nikomur ne pusti blizu.
Vstopila je v svoje malo stanovanje. Živela je pri babici v mali hiški. Babica je bila spodaj, Polona je imela svoj vhod in lepo opremljeno stanovanje nadstropje višje.
V stanovanju jo je pozdravil topel zrak. Babica je tudi tokrat zakurila, da je ne bi zeblo. Nasmehnila se je. Še vedno je skrbela zanjo, kot bi bila otrok.
Slekla je jopo in odšla do kuhinje. Na štedilniku je imela večerjo. Babica ji je kuhala, pa čeprav ji je že večkrat rekla, naj se ne obremenjuje še z njo. Toda babi ni hotela slišati.
»Če ti ne bi kuhala jaz, bi bila lačna,« ji je odvrnila.
Tokrat ji je pripravila govejo juho z mesom. Zraven je bil na krožniku domač kruh.
Bila je lačna, med delom ni jedla. Pogrela si je juho, pojedla, nato pa odšla spat.
Naslednjega dne je pričela ob enih popoldan.
Sprva je bilo v lokalu mirno. Le tu in tam, je kdo stopil skozi vrata. Mize so samevale, nekaj rednih strank je bilo za točilno mizo.
Luka je vstopil okrog šeste ure zvečer. Mrko je gledal in se napotil do svojega kota.
Polona je stopila do njega, z nasmehom na obrazu ga je pozdravila.
»Pivo,« je na kratko povedal in pogledal stran.
Ker ni bilo veliko dela, je za hip postala pri njemu. V kozarec mu je točila pijačo.
»Kako si danes,« je vprašala.
»Je pomembno,« je odvrnil.
»Samo prijazna sem, res,« je rekla nekoliko žalostno.
»Zelo sem dobre volje, prekipevam od veselja. Boš sedaj usmerila svoj pogled drugam in me pustila pri miru,« ji je rekel hladno.
Polona je prikimala, odšla stran.
Ves čas, kar je bil v gostilni, je pogledovala k njemu. Njegove zelene oči so bile tako zelo žalostne. Ni ji dal miru.
Z nočjo se je gostilna napolnila. Gostje so bili dobre volje, zabavali so se, govorili s Polono. Večer je brzel mimo.
Včasih je poškilila k njemu, nekoč je videla celo, da jo opazuje. Toda takoj, ko ga je pogledala v oči, je umaknil pogled drugam.
Tudi tistega večera je odšel med zadnjimi. Polona je upala, da bo spet sedel v bližini njenega avta. A tokrat ga ni bilo. Nikjer ga ni opazila.
Potem ga nekaj dni ni bilo v lokal. Poloni je bilo dolgčas po njem. Še sama ni vedela, zakaj. Bila je jezna nase, ker se je sploh obremenjevala z njim. Vsakdo je lahko videl, da je brezupni primer.
Ko sta nekoč z lastnico pospravljali gostilno, se je opogumila in jo vprašala po njem.
»Ah, Luka,« je rekla ta.
»Je bil vedno tak? Tako mrk in jezen,« je vprašala Polona.
»Kje pa! Še ne tako dolgo nazaj je bil eden privlačnejših moških tod okoli. Športnik, poln življenja, vedno nasmejan. In potem je spoznal njo. Ona ga je uničila,« je povedala lastnica.
»Zakaj,« je zanimalo Polono.
»Čeprav so bili njegovi starši proti, se je poročil z njo. Z Urško, z največjo lahkoživko daleč naokrog. Bil je noro zaljubljen vanjo, bil je slep. Verjel ji je vse. Popolnoma ga je oslepila,« je govorila.
»In potem,« je bila Polona radovedna.
»Potem sta nekaj dni imela svojo srečo. Luka s starši ni več govoril. Zaradi nje je pretrgal vse stike z domačimi, postavil se je za njo, jim dokazoval, da se motijo. Njegovi je niso marali, zato Luka ni več maral njih. Z Urško sta pričela na novo. Kupila sta stanovanje, Luka je delal od jutra do večera. Pa je bil vseeno srečen. Bil je nor nanjo, zanjo bi naredil vse.
No, dolgo ni trajalo, Urška ni mogla ven iz svoje kože. Kmalu smo jo pričeli videvati v moški družbi. Luka je delal, ona se je zabavala. Zanosila je. Luka je bil slep. Ni vedel, da otrok sploh ni njegov. No, tudi ona ni vedela, čigav je,« je govorila lastnica gostilne.
»Saj to je grozno,« je rekla Polona.
»Mhh,« je kimala lastnica.
»In potem? Je izvedel,« je zanimalo Polono.
»Da, ko mu je sama povedala. Otrok je bil star tri leta, za njo je bil najbrž že avtobus moških, odkar je bila poročena. Luka niti enkrat samkrat ni posumil, da ga vara. Še celo, če jo je dobil v družbi moškega, je slepo verjel vanjo.
No, očitno se je Urška naveličala zakona, popokala svoje stvari in z otrokom odšla neznano kam. Seveda je prej poskrbela še, da je Luka izvedel prav vse. Napisala mu je pismo, mu v njem vse opisala. Od prvega skoka čez plot do zadnjega. Seveda ni pozabila napisati tudi to, da otrok, za katerega je skrbel, ni njegov,« je zaključila.