»Ubogi revež. Sedaj razumem, zakaj je tako jezen,« je kimala Polona.
»Ah, sedaj je že bolje. Prve tedne pa je bil obupen. Ležal je pijan povsod, ni mu bilo mar, kdo ga gleda. Najbolj žalostno pa je to, da mu tudi takrat, ko bi nekoga najbolj potreboval, domači niso stali ob strani. Za njih ni več obstajal. Ostal je sam,« je rekla lastnica.
»Smili se mi,« je povedala Polona.
»Ničesar ne moreš spremeniti. Najbolje, da ga pustiš pri miru,« ji je svetovala.
A Poloni se je po zgodbi, ki jo je slišala, le še bolj smilil. Hotela mu je pomagati, ni ji bilo vseeno. Saj je vedela, da ni njena stvar, toda njeno srce je bilo preveč dobro, da bi gledala stran.
Ko je naslednjič prišel, je stopila do njega.
»Luka, kako si,« mu je rekla, ga gledala v oči in se smehljala.
»Mi še ne boš dala miru,« je mrko pogledal vanjo.
»Zakaj si jezen name. Ničesar ti nisem naredila,« mu je rekla.
»Seveda si mi! Siliš vame, ne morem spiti piva v miru,« ji je odvrnil.
»Hočeš, da te ne pogledam več,« je rekla žalostno.
»Da,« je kratko odvrnil.
Polona je premišljevala ves večer, škilila k njemu. Ni vedela, kako naj se mu približa, Luka jo je vztrajno odrival stran.
Tistega večera je odšel zadnji. Polona je bila utrujena. Na hitro je pospravila in odšla.
Za hip ji je zastal dih, ko ga je opazila. Slonel je na njenem avtu, jo gledal. Stopila je bližje.
»Luka,« mu je rekla, se nasmehnila.
»No, sedi noter in naju odpelji,« je rekel mirno.
»Kam,« je vprašala.
»K meni,« je skomignil z rameni.
Polona je ubogala, s tresočo roko je prijela za volan, čakala, da je prisedel in nato po njegovih navodilih vozila do stanovanja, kjer je prebival.
Živel je v starem bloku, v drugem nadstropju. Ko je Polona vstopila, je bila presenečena. Pričakovala je nered, toda stanovanje je bilo pospravljeno.
»Si mislila, da bodo povsod ležale prazne steklenice,« se je nasmehnil, ko je videl njen obraz.
»Ne, ne, toda res sem presenečena. Lepo imaš,« je prikimala.
Stanovanje je bilo veliko. Imel je veliko dnevno sobo, majhno kuhinjo, balkon, imel je kopalnico, spalnico.
»Sedi,« ji je velel, slekel si je plašč. Brez plašča ga Polona še ni videla. Imel je lepo postavo. Oblečen je bil v karirasto srajco in kavbojke.
»Kaj boš spila,« je vprašal in stopil do kuhinje.
»Sok,« je rekla Polona.
Prinesel je dva kozarca viskija, enega brez besed postavil prednjo. Ni oporekala, ostala je tiho.
Sedel je v naslonjač in jo gledal. Bilo ji je nelagodno.
»Torej, Polona, sedaj si tu,« je rekel čez čas, srknil požirek.
»Da, sedaj sem tu,« je ponovila.
»Ne bova izgubljala časa, kajne. Oba veva, zakaj sva tu. Brez odvečnih besed lahko preideva na dejanja. Saj se strinjaš,« je govoril.
»Ne razumem te,« je odkimala zmedeno.
»Sleci se,« je rekel mirno.
»Luka,« je bila začudena.
»Ne boj se, skopal sem se, preden sem šel v gostilno. Čist sem, ničesar se ne boš nalezla,« je hladno povedal.
»Nisem mislila tega, nisem mislila,« je pričela.
»Saj ni važno, kaj misliš. Sleci se, da že opraviva,« je rekel in jo gledal.
Polona je otrpnila. Ni se mogla premakniti. Le rahlo je odkimala.
»Saj vem, da si spodobna dama, ampak prihrani to za ostale. Jaz nimam časa,« je spet pričel.
Polona je vstala, žalostno ga je pogledala: »Hotela sem le prijatelja!«
Stopil je do nje, jo pogledal v oči: »Vse, ste iste! Le da ene lažete nekoliko bolje, kot druge. Drugače pa ste vse iz hudičevega gnezda.«
»Kako sploh lahko rečeš kaj takega,« je bila Polona zaprepadena.
»Daj, sleci se,« je spet rekel.
»Ne bom se. Nočem tega. Če si imel slabo izkušnjo, če si trpel zaradi Urške, še ne pomeni, da smo ji vse podobne,« mu je povedala.
Jezno jo je pogledal, zamahnil je z roko in jo udaril po licu.
Polona je zaječala, se opotekla.
»Nikoli več ne omeni tega imena! Slišiš,« je rohnel.
Polona je zajokala, s hitrimi koraki je stopila do vhodnih vrat.
»Da, le beži, beži daleč proč…sama si hotela, sama mi nisi dala miru! Vse mislite le na eno! Preklete babnice,« je vpil za njo. Slišala ga je še, ko je tekla po hodniku.