POLETNA ZGODBA: Prevaran (5/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Polona je bila tako utrujena, da so ji oči kar same zlezle skupaj. Zaspala je kar tam. Luka jo je pokril z odejo, nato pa dolgo časa strmel v njen obraz. Ta obraz res ni bil hudoben, bil je tako angelski. Bi ga lahko prizadela? Mar ni bil obraz Urške tudi tako lep in nedolžen?

Mrko je pogledal, vstal in odšel v spalnico.

Ko se je Polona prebudila, sprva ni vedela, kje je. Potem je skočila pokonci.

Iz kuhinje je prišel Luka.

»Oh, oprosti! Tako mi je nerodno. Nisem nalašč. Joj, kar tu sem spala,« se je pričela opravičevati.

»Nikar! Prav je, da si spala tu, tako utrujena ne bi smela za volan,« je rekel. Nasmehnil se je.

Iz kuhinje je dišalo.

Povabil jo je, naj sede. Pripravil je obilen zajtrk.

Zazrla se je v njegov obraz. Presenečeno ga je gledala.

»Nikar, še nerodno mi bo,« je pričel in pogledal stran.

Tako lep obraz je imel, sedaj, ko ni bilo več zanemarjene brade. Tako mlad je bil.

»Lepši si brez brade,« si je dovolila reči.

Nezaupljivo jo je pogledal, nato se je le zahvalil.

»Te smem vprašati, koliko let imaš, Luka,« je rekla.

»Devetindvajset,« je povedal.

»Leto dni si mlajši od mene. Še včeraj sem bila prepričana, da si starejši vsaj nekaj let,« mu je povedala.

Pojedla sta zajtrk, se pogovarjala. Luka se je včasih celo nasmehnil. Polona se je imela lepo.

»Sedaj bom morala iti,« je rekla, ko sta popila še kavo.

»Že?« je vprašal.

»Že? Šele! Tu sem vso noč in ves dopoldan,« se je smejala.

Pospremil jo je do vrat.

»Hvala za vse. Prideš danes popoldan?« ga je vprašala.

Skomignil je z rameni, toda Polona je bila prepričana, da bo prišel. Še vsak večer je vstopil v lokal.

Ko je odšla, je sedel za mizo in si pokril obraz z dlanmi. Bil je zmeden. Bil je jezen in srečen hkrati. Ni vedel, kaj naj stori. Naj še vedno trpi, naj pusti bolečini, da končno odide in raje ponovno zaživi. Naj ponovno tvega? Bo prenesel še en padec?

Tistega dne je s težavo čakala, kdaj bo odšla v gostilno. Bila je dobre volje, Luka ji je bil čedalje bolj všeč. Spoznala je, da je zelo dober človek. Ni se ga več bala, bil je prijazen do nje.

Ves čas, ko je stregla in se smehljala, je pogledovala na vrata. Čakala je, kdaj se bodo odprla in bo vstopil. Ura je odbila že sedmo zvečer, ni ga še bilo. Polona je še vedno upala, da se bo prikazal.

Stregla je še zadnjo pijačo, ura je bila enajst zvečer, za točilno mizo je bilo še par rednih strank. Luka ni prišel. Zaradi tega je bil zamišljena, zmedena. Je storila kaj narobe? Ga je s čim prizadela? Se mu je kaj pripetilo?

Tudi, ko je odšla do avta, je še vedno upala, da bo tam. Da bo stal ob avtu in jo čakal. Toda ni ga bilo.

Sedla je za volan, premišljevala, kaj naj stori. Naj se zapelje k njemu ali naj gre domov.
Odpeljala je proti domu, čeprav nerada.

Luka ni bilo ves teden. Spraševala je po njem, toda vsi so le skomigali z rameni. Nihče ga ni videl, nihče ni vedel, kje je.

Ni več zdržala, morala ga je videti. Teden dni brez njega je bil prazen, poln vprašanj.
Tistega večera je popila viski za pogum, nato pa se odpeljala proti njemu. Pred vrati je postala, globoko zadihala, nato pa s tresočo roko pritisnila na zvonec.

Šele čez čas je zaslišala korake. Luka je odprl vrata in jo presenečeno pogledal.

»Ni te bilo. Ves teden sem te čakala,« mu je rekla.

Povabil jo je, naj vstopi.

»Je kaj narobe,« je vprašala, opazila je, da je zamišljen.

»Nič ni,« je odvrnil.

»Zakaj potem nič ne prideš,« jo je zanimalo.

»Ne vem,« je odkimal in gledal stran.

»Luka, če sem te s čim prizadela, mi oprosti, ni bilo namerno,« je pričela.

»Ni to,« jo je prekinil. Pogledal jo je v oči: »Le strah me je.«

Bila je presenečena, začudena.

»Še sam ne vem, zakaj, toda strah me je tebe,« je rekel.

»Ne razumem te,« je Polona zmedeno odkimala.

»Zaljubil sem se….vate,« ji je končno priznal.

Poloni se je prikradel nasmešek na usta. Stopila je do njega in ga prijela za roko.
»Luka, tudi jaz…Tudi meni si zelo všeč. Kar naprej mislim le nate,« mu je rekla nežno.
Objela sta se.

»Lepo, da si prišla,« je šepnil.

»Nisem več zdržala brez tebe,« mu je priznala.

»Me boš zapustila? Me boš prizadela,« je spraševal in jo božal po laseh.

»Nikoli, Luka, nikoli,« mu je zatrdila.

Bila je prepričana, da govori resnico, Luka je bil moški, ki ga je vedno želela, to je vedela.

Rahlo je prikimal, se zazrl vanjo. »Potem je vredno tvegati?«

»Luka, ne bova tvegala, ljubiva se. Najina pot bo varna,« mu je povedala.

Še sam ni vedel, zakaj, toda zazdelo se mu je, da Polona govori resnico. Njuna ljubezen bi res lahko bila trdna in odločil se je, da si bo dal še eno možnost biti srečen.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Dobro je poznati svoje meje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Mačja koža

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.