POLETNA ZGODBA: Sostanovalci

Uh, kako sem bila takrat ponosna nase! Stara sem bila štiriindvajset let, imela sem službo in končno, končno svoje stanovanje. Nekaj, kar je bilo samo mojega. Bila sem prepričana, da se srečna plat mojega življenja pričenja.
Z novim stanovanjem je prišla tudi ljubezen ... (foto: freeimages.com)
Z novim stanovanjem je prišla tudi ljubezen ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Odselila sem se stran od staršev in od dvanajst let mlajše sestrice, ki je bila prepričana, da kar je moje, je tudi njeno. In za vse sem se lahko zahvalila teti, ki je nikoli nisem poznala.
Moja mati in njena edina sestra Tonka, sta bili namreč v laseh že kar nekaj let. Nismo imeli stikov, vedela sem, da obstaja, to je bilo vse. A ker je bila teta samska, nikogar ni imela, je po smrti zapustila svoje dvosobno stanovanje, ki ga je kupila iz svojih prihrankov, moji materi. Mami pa ni vedela, kaj bi z njim počela. Vihala je nos in govorila, da ji je Tonka naložila le breme in nič drugega.
»Zakaj pa se ne bi vanj preselila Nina?« je predlagal oče.
Oba sta se zagledala vame, moja mlajša sestrica Agnes pa je otožno zavila: »Neee, nooo!«
»Ideja ni slaba,« je kimala mati.
Kar odneslo me je iz stola: »Res? Res? Imela bom svoje stanovanje!«
Ploskala sem in objemala zdaj enega, zdaj drugega.
»Kaj pa dobim jaz?« se je pačila Agnes.
»Tebi pa bom kupil novo barbiko,« se je domislil oče.
Zasvetile so se ji oči in zadovoljno je prikimala.
»In kje je stanovanje? Kakšno je? Je v novem bloku? Je v majhnem bloku?« sem spraševala in se smejala.
»Ne vem,« je skomignil z rameni oče.
»Pol ure stran od tu je. Blizu firme v kateri delaš,« je vedela povedati mati.
»Kdaj se lahko preselim?« sem neučakano spraševala.
»Počasi, počasi. Se ti res tako mudi stran?« je bil oče užaljen.
Že od nekdaj sem bila samostojen tip človeka. Takoj, ko sem se po srednji šoli zaposlila v prijetni firmi, sem hrepenela po tem, da bom nekoč samostojno zaživela. Toda danes je za mladega človeka kaj takega praktično nemogoče. Rešitev je padla z neba. Če ne bi bilo tete, potem bi najbrž še dolgo živela pod streho staršev. No, saj ni bilo tako hudo, toda pride čas, ko moraš oditi. Kaj takega pa za svojo razvajeno sestrico seveda ne bi mogla reči. Bila je moje nasprotje in čeprav je bila še otrok, se je njen značaj že kazal. Bila je najbolj razvajen deklič, kar sem jih poznala. Ničesar ni zmogla sama in včasih sem bila jezna na mamo, ker jo je tako brezglavo razvajala in s tem le priklenjala nase. Bila sem prepričana, da Agnes ne bo mogla nikoli živeti brez nje. No, mogoče je prav to mami tiho želela.
Pa saj je vseeno. Tokrat teče beseda le o meni!
No, stanovanje sem dobila in želela sem si ga čimprej ogledati. Pa smo šli. Jaz, Agnes, oči in mami. Odpeljali smo se proti bloku.
Zapeljali smo v ozko ulico, le dve stran od moje firme, kar me je zelo veselilo. Ko bom v svojem stanovanju, bom lahko dlje spala, sem se veselila.
Oče je ustavil avto pred manjšim in starejšim blokom.
»To je to,« je dejal in se obrnil k meni.
Siva stavba z rjavo streho. Na sprednji strani je imela štiri balkone. Izstopila sem in se zazrla v okna.
»Koliko družin živi tu?« sem vprašala.
»Največ osem, vsaj po moje,« je kimal oče zamišljeno.
»Jaz bi tudi živela tu! Zakaj pa jaz ne smem imeti svojega stanovanja,« je cepetala Agnes.
»To si še premajhna. Niti čevljev ne znaš zavezati,« sem pihnila.
»Ja, pa jih znam. A ne mami, da jih znam,« se je uprla in našobila ustnice.
»No, nehajta, raje pojdimo pogledat, kaj smo dobili,« je ukazala mami.
Odprli smo težka škripajoča vrata. Na desni strani je bilo osem zvoncev, pod njimi imena. Na levi strani stene je bilo osem nabiralnikov.
»Tu je! Tonka Novak. Tretje, zadnje nadstropje,« je našel oče.
»In tu piše, da je gospa Mira Velič oskrbnica tega bloka,« je prebrala mami.
»Najbolje, da se najprej oglasimo pri njej. Najbrž ima ona ključ od stanovanja,« je svetoval oče.
V pritličju sta bila dva stanovanja. Na levi je bilo stanovanje oskrbnice. Oče je pritisnil na zvonec in čakal. S sunkom so se odprla vrata in ven je pokukala čemerna glava z navijalkami.
»Sem mislila, da so spet mulci. Kar naprej nagajajo, straši jih ne znajo zaposliti,« je pričela in nas gledala.
»Dobili smo stanovanje, ki je pripadalo Tonki Novak. Najbrž je ključ pri vas,« je začel oče.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7 8 9
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.