POMLADNA ZGODBA: Bratovo dekle

Irena in Leon sta bila dvojčka. In tako kot je za dvojčke značilno, sta bila tudi onadva med sabo zelo povezana. Leon je bil precej naivne narave, Irena je bila tista, ki je vedno gledala realno in je znala rešiti vsako težavo.
Irena je ves čas skrbela za Leona ... (foto: freeimages.com)
Irena je ves čas skrbela za Leona ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Že, ko sta bila otroka, sta bila ves čas skupaj. Njuna starša sta delala, Irena in Leon sta bila veliko časa sama. Skrbela sta drug za drugega. Irena je bila vedno glavna. Ona je zakurila v peč, ko sta se vrnila iz šole, pristavila je kosilo in nato sta skupaj reševala domačo nalogo. Vedno je pomagala Leonu. Imela sta skupno sobo, Irena jo je skrbno pospravljala, tudi njegov del sobe. Le kadar je bila jezna nanj, ni hotela pospraviti polovico njegove sobe. Pa se je vedno kmalu unesla in spet je bilo vse v redu.
Ko sta hodila naprej v šolo, sta zvečer skupaj odhajala ven na zabavo. Leon ji je vedno in povsod sledil. Bil je prepričan, da brez nje ne bi zmogel ničesar. In prav tako je čutila Irena. Menila je, da bi bil njen bratec brez nje izgubljen.
Ko je bila Irena stara sedemindvajset let, se je poročila. Stane je bil dve leti starejši in bil je njen prvi fant. Poznala sta se kar nekaj let prej, preden sta skočila v zakonski jarem. Leon je bil vesel, da je Irena našla nekoga, ki jo bo ljubil, obenem pa je bil tudi žalosten, ker je odšla. Odselila se je stran in manj jo je videval. Je pa prihajal k njima vsako nedeljo na kosilo. Stane je bil prijazen človek in z Leonom sta bila dobra prijatelja.
»Kdaj boš pripeljal dekle?« ga je spraševal.
Leon je skomignil z rameni, Irena pa je rekla: »Saj ima čas. Sicer pa je ne potrebuje. Naju ima!«
»Dobro veš, da se bo nekoč tudi Leon poročil, kajne?« je Stane dodal in ga pogledal.
»Glede tega sem bolj počasen, saj me poznaš,« je priznal Leon.
Bil je sramežljiv in naiven, kljub temu, da jih je dopolnil že osemindvajset. Ni se znal približati dekletu, bal se je zavrnitve.
Nekoč, ko je prišel, pa je bil nasmejan, bil je izredno dobre volje in Irena ga je postrani pogledala: »Leon, nekaj se je zgodilo, kajne?«
»Kot vedno imaš prav, sestrica,« ji je pokimal.
Na mizo je postavila jušnik in sedla.
»No, povej že,« je rekla in nalila juho v tri krožnike. Tudi Stane je čakal, kaj bo povedal.
»No, spoznal sem dekle,« je pričel Leon.
»Skrajni čas,« je bil Stane navdušen.
»Kaj? Dekle? Jo poznam?« je spraševala Irena.
»Ne vem. Ime ji je Ines, stara je šestindvajset let in je zelo simpatično in prijazno dekle,« je povedal.
»Moral jo boš pripeljati, da jo spoznava,« je rekel Stane. Irena je zamišljeno kimala.
»Potem bi jo naslednjo nedeljo pripeljal k vama na kosilo, če vama je prav,« je predlagal Leon.
»Seveda nama je prav, kajne Irena,« je dejal Stane. Irena je kimala.
Ko sta zvečer legla v posteljo, je rekla: »Stane, misliš, da je prava zanj? Misliš, da ga ima rada? Kaj, če mi ne bo všeč?«
»Govoriš, kot bi bila njegova mati in ne sestra. Seveda je prava in seveda ti bo všeč,« jo je miril.
»Upam, da bom naredila dober vtis. Še nikoli ni pripeljal nobenega dekleta,« je rekla.
»Odlična kuharica si in dobra gostiteljica. Vem, da se bo tu prijetno počutila. In najbrž tako meni tudi Leon, saj drugače je najbrž ne bi pripeljal k nama, kajne?«
Irena je prikimala. Stane je imel prav.
Ves teden je premišljevala, kaj bi skuhala v nedeljo, kaj bi oblekla in kaj bi jo vprašala. Menila je, da bo dogodek pomemben. Leonovo dekle je bila lahko nekdo, s katerim bo vse življenje. In ker sta še vedno imela tesne stike, jo bo lahko pogosto videvala. Upala je, da ji bo všeč in da se bosta dobro razumeli.
V nedeljo je že zgodaj pričela pripravljati kosilo, pospravljala je po stanovanju. Bila je na trnih, težko je že čakala, da bo spoznala bratovo dekle.
Točno ob poldan je pozvonilo pri vratih. Stane je odšel odpret in Irena je iz hodnika zaslišala bratov glas.
»Irena, pridi bližje, da ti predstavim moje dekle,« je rekel, ko je stopil v kuhinjo.
Irena je obrisala roke in stopila proti njemu. Zraven njega je stalo prikupno dekle črnih las.
»Irena sem, njegova sestra,« je prijazno rekla in ji dala roko.
»Ines,« je na kratko rekla in se nasmehnila.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Družina ob hudo bolnem

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kako različna je lahko starost

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tudi starši imajo pravico, da živijo svoje življenje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Če obuješ prevelike čevlje ...

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdaj bom spet tako dobra kot prej?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zgovornost molka

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.