POMLADNA ZGODBA: Edini

In za vedno. Nikoli, nikoli ne bi mogla ljubiti drugega. Nikoli ne bi mogla drugemu reči, da sem njegova, da mu pripadam z dušo in telesom, da sem pozabila ...
Prvo ljubezen je potisnila daleč stran ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Prvo ljubezen je potisnila daleč stran ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Tako je menila takrat, pred leti. In od takrat je minilo mnogo časa. Stvari so se obrnile drugače, stavke, ki jih je izrekla takrat, je odpihnilo nekam v daljavo. Niso imeli več moči. Odšel je on in z njim ljubezen. A je prišla nova, vseeno in srečen je tisti, ki pozabi, kar se ne da več spremeniti. A Neja ni pozabila, le potisnila je misel na svojo prvo ljubezen nekam v ozadje.
Neja je bila stara enaintrideset let. Bila je visoka in imela je dolge rjave lase. Bila je prijetnega videza. Živela je povsem običajno življenje. Imela je moža Vilija, ki mu je bilo triintrideset let. Imela sta hišo in dva otroka. Hči Ina je bila stara šest let, sin Tine je imel štiri leta.
V sosednji hiši je živela njena prijateljica Frani. Poznali sta se že dolgo časa in Frani je vedela, da je Neja nekoč imela dobrega prijatelja. A o njem nista nikoli govorili.
Živeli so ob morju. Neja je bila na morju že vse svoje življenje in ni si predstavljala, da bi ga zapustila. Njen mož Vili je bil doma iz dolenjskega konca in po nekaj letnem poznanstvu se je preselil k njej.
Spoznala sta se, ko je imela Neja triindvajset let. Bila je na zabavi in tam je bil tudi on. Bil ji je všeč. Vili je bil človek, ki je stal trdno na tleh. Imel je točno začrtane načrte in se jih je držal. Neja je bila bolj sanjaške narave in njegove besede so jo očarale. Bila je prepričana, da se bo ob njem počutila varno, da je Vili moški, ki je pravi. In res sta se poročila, imela ga je rada. Dopolnjevala sta se, imela sta lepo življenje.
Pred nekaj dnevi pa sta govorila o njegovi službi. Ponujali so mu delo na terenu, kar bi pomenilo velik zaslužek, a s tem tudi to, da se ne bi videli tri mesece.
»Sprejel bom,« je rekel odločno.
»Dolga bo,« je bila Neja žalostna. Predvsem se je bala, kako bosta sprejela njegov odhod otroka.
»Saj bomo zdržali. Ina in Tine sta dovolj velika, da bosta razumela, zakaj grem. Pa tudi z denarjem si bomo končno lahko uredili zunanjost hiše in si kupili nov avto,« je dodal.
Neja je vedela, da ima prav. Podprla je njegovo odločitev, čeprav je vedela, da bodo večeri, ki jih bo preživela sama, dolgi.
Otroka sta dobro sprejela odločitev svojih staršev. Vili jima je znal razložiti, zakaj gre.
»Saj bo hitro, očka,« je kimala Ina.
»Da, in potem mi boš lahko kupil velik avto,« se je strinjal Tine.
Vili ju je objel in prikimal: »Marsikaj bomo lahko kupili. Tudi kaj lepega za vajino lepo mamico!«
Dan, ko je Vili odšel za tri mesece na službeno pot, je bil prehitro tu. Že zjutraj je bila Neja žalostna. S težavo je zadrževala solze in se poskušala zaradi otrok nasmehniti. Tudi Vili je bil zamišljen. Tri mesece vsekakor ni bilo malo časa.
»Saj bo hitro. Kaj pa je teden dni,« sta tolažila drug drugega, ko so se peljali proti letališču.
Tam so se poslovili, Vili je vzel svoj velik kovček in še zadnjič poljubil in objel svojo družino.
»Takoj, ko izvem naslov, vam ga sporočim, da mi boste lahko pisali. Poklical vas bom tudi po telefonu. Rad vas imam,« je dejal in izginil.
Neja se je z otrokoma počasi odpravila nazaj do avta. Kar naenkrat je začutila praznino. Tako, ni ga več. Ostala je sama z dvema otrokoma, ki jo bosta še kako potrebovala. Za hip jo je zgrabila panika. Bo zmogla? Ponavadi ji je bil v oporo Vili. On je bil tisti, ki je znal tolažiti, on je bil tisti, ki je vedel vse odgovore. Sedaj pa ga ni. Vse je bilo na njej in bala se je. Otroka sta bila zahtevna.
Tistega dne Ina in Tine nista odšla v vrtec. Ostali so doma. Tudi Neja ni odšla v službo. Vzela je dopust. Bil je lep dan, mesec maj je bil nekje na sredini. Odpeljali so se proti domu in med potjo so molčali.
»Saj bo očka kmalu doma, kajne mami?« je spraševal Tine.
»Seveda bo. Kot bi mignil, bo tu. In danes bomo dan preživeli tako, kot bosta vidva hotela,« jima je rekla.
»Pojdimo na izlet ob obali, kupili bomo sladoled! Pojdimo gledat ribiške ladje! Pojdimo na kosilo v restavracijo,« sta hitela z idejami.
Neja se je nasmehnila: »Počasi, počasi. Časa imamo dovolj. Vse bomo lahko opravili!«
Tisti dan je res hitro minil. Sprehajali so se po starem mestu, odšli so na obalo in jedli sladoled. Otroka sta bila dobre volje. Ob obali je bilo prijetno toplo in Neja je sedla na skalo. Otroka pa sta iskala školjke.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.