»Lucijan, boš prisedel ali boš raje stal zraven naju,« sem zaslišal.
»Prisedel? Hm, prav,« sem prikimal in sedel na prazen stol.
»Sedaj pa nama kaj lepega povej,« je zahtevala Ida.
»Lepa si ti,« sem izjavil in jo gledal. Njene prijateljice nisem niti opazil. Če bi me kdo vprašal, kakšne barve las ima, mu ne bi vedel povedati. Najbrž se ji je vihal nos, ker se ji nisem niti predstavil. Toda to me ni zanimalo. Zanimala me je samo Ida.
»Hvala, Lucijan,« je rekla in se nasmehnila.
»Bi šla z mano na pijačo,« sem vprašal.
»Na pijači sva zdajle. Lahko bi predlagal kaj boljšega,« je dodala in se mi nevarno približala.
»Kot na primer,« sem vprašal in zadrževal dih.
»Lahko bi me povabil v kino ali na sprehod po parku,« je nadaljevala.
»Lahko. Pa bi šla,« sem dodal.
»Mogoče bi. Povabi me,« je rekla in bila nevarno blizu mene.
»Bi šla z mano na sprehod po parku, Ida,« sem vprašal začarano.
»Pokliči me, pa se zmeniva,« je dodala. Odmaknila se je, pobrskala po torbici in mi izročila vizitko.
»Poklical te bom,« sem povedal.
»Le daj. Sedaj pa bo najbolje, da se vrneš k prijateljem, ki najbrž že težko čakajo, kaj jim boš povedal,« me je postavila na realna tla.
Le prikimal sem, vstal in se napotil nazaj do svoje mize. Vsi so čakali, kaj bom povedal.
»Poklical jo bom. Šla bova na sprehod,« sem bleknil.
Seveda so se pričeli krohotati, jaz pa sem se počutil kot največji poraženec.
Ida mi ni in ni šla iz glave. Preostanek dneva sem mislil nanjo, na njene oči, na njen nagajiv nasmeh. Sedel sem v dnevni sobi, srkal sem viski in zamišljeno gledal njeno vizitko. Naj jo kar takoj pokličem? Ne, potem bo vedela, da me zanima zelo. Počakal bom nekaj dni. Potem jo bom poklical in ji dejal, da sem povsem po naključju videl njeno vizitko na moji mizi in se spomnil nanjo.
Teh nekaj dni se je vleklo v nedogled. Kar naprej sem mislil nanjo, vadil svoj govor. In končno je napočil dan, ko sem se odločil, da jo pokličem in povabim na sprehod.
»Lucijan tu, se me spomniš,« sem pričel, ko sem zaslišal njen božanski glas.
»Lucijan? Hm, pomagaj mi, da se spomnim,« je rekla prijazno.
Zmedla me je, tega nisem pričakoval. Jaz sem mislil le nanjo, ona pa se ni mogla takoj spomniti, kdo jo kliče. Je vsem dajala svojo številko?!
»Zadnjič sva se srečala na terasi lokala, bila si s prijateljico,« sem pričel.
»Ah, tisti Lucijan, ki me je hotel spoznati,« je tedaj rekla in se smejala.
»Da, prav tisti. In sedaj bi te rad povabil na sprehod po parku,« sem ji povedal.
»Hm, ta teden ne bo šlo, časa nimam niti sekunde. Mogoče drugi teden? Daj, Lucijan, pokliči me naslednji teden, pa se zmeniva,« je rekla.
Bil sem razočaran, kar se je najbrž poznalo tudi po mojem glasu. Vseeno sem ji rekel, da ni težav, da jo pokličem naslednji teden.
Poraženo sem prekinil zvezo in nekaj časa sedel brez vsake misli. Se je norčevala? Naj jo pokličem ali pozabim? Ne, poraza ne bom sprejel! Poklical jo bom.
In sem jo takoj naslednji ponedeljek. Tokrat me je njen odgovor osrečil. Ida je imela čas in zmenila sva se, da se že naslednjega dne dobiva v parku. Oh, ko bi vsaj imel psa! Ženske so nore nanj, dajal bi občutek, da sem skrben moški, da imam rad živali. In če imam rad živali, imam rad ljudi, otroke in sem sploh romantičen. Le kje naj dobim psa?!
Na zmenek sem odšel sam in sedel na klop ter nervozno pogledoval na uro. Uredil sem se, kakor da bi šel na gala večerjo. Oblekel sem črne hlače, rdečo srajco in črno jakno, ki sem jo imel za posebne priložnosti. Nadišavil sem se tako močno, da mi je slabilo. Čakal sem in čakal in pogledoval na uro. Ida je zamujala deset minut, nato dvajset in nato pol ure. A nisem obupal, verjel sem, da bo prišla.
Ko je bila skoraj ura okrog, se je prikazala. Skoraj tekla je proti meni.
»O, čakal si me! Oprosti, Lucijan, nisem namerno zamudila,« je hitela.
Če bi bila katera druga, bi najbrž vpil nanjo, dokler bi imel kaj glasu. Da pusti čakati mene, mene! Ker pa je bila to ona, Ida, najlepša deklica, sem le skomignil z rameni in zamahnil z roko.
Podala sva se na sprehod in pričela pogovor. Bil sem zadržan, besede mi niso šle iz jezika tako gladko, kot ponavadi. Hotel sem ji ugajati, zato sem skrbno premislil vse, preden sem izgovoril.