In potem je pričela govoriti, glas se ji je tresel in jokala je. Prestrašeno me je gledala in se naslanjala na vrata.
Zaprl sem oči in odkimal z glavo. »Ne,« sem zastokal. Ko bi vsaj rekla, da se šali! Pa se ni. Bilo je res in dogajalo se je meni. Izgubil sem jo. Za vedno.
Še sam ne vem, kdaj sem se pognal v tek, slišal sem, da me kliče, toda bilo mi je vseeno. Hotel sem le zbežati stran. Stran od nje in od bolečine, ki mi jo je prizadejala.
Kako sem se znašel pred stanovanjem, kjer je živel moj najboljši prijatelj Simon, ne vem. Vem, da sem pozvonil na zvonec in čakal, da pride odpret. Res je kmalu prišel. Začudeno me je pogledal. Zagrabil sem ga za srajco in ga povlekel na hodnik. Besno sem pričel udarjati po njem. Nekaj časa se mi je izmikal, me skušal pomiriti, ko pa je videl, da je vse zaman, se je branil. Moje roke so padale po njem z vso ihto, ki sem jo premogel in on me je prav tako močno tepel nazaj. Bilo mi je vseeno, da se tepem z najboljšim prijateljem sredi hodnika in da najbrž povzročava glasen trušč. Kar naj pridejo vsi ljudje, ki so stanovali tam. Kar naj pridejo in naj vidijo, kdo živi med njimi! Izdajalec!
Nazadnje so najine roke izmučeno padale drug po drugemu, nato sva omahnila. Sedel sem na tla, prav tako on. Gledala sva se brez besed. Pričel sem se histerično smejati. Simon me je s strahom opazoval.
»Greš naprej,« me je nato povabil.
Rahlo sem prikimal. Vstal sem in se pred njim napotil v njegovo stanovanje. Stopil sem do hladilnika, iz njega vzel pivo in sedel na njegov kavč.
Simon je storil isto. S pločevinko v roki je sedel zraven mene. Zrla sva v steno, molčala in pila vsak svoje pivo. Prvi sem spregovoril jaz.
»Jo boš oženil?«
Simon je skomignil z rameni.
»Jo ljubiš,« sem ga vprašal.
Spet je skomignil z rameni, kar me je jezilo.
»Si prepričan, da je tvoj,« sem ga vprašal.
Simon je prikimal.
»Zakaj ravno ona,« sem vrtal vanj.
»Ne vem, zakaj. Ne vem, zakaj sem to storil. Ampak storil sem. Žal mi je, prijatelj,« je povedal.
Moj najboljši prijatelj Simon in moja ljubica, moje vse, Ida, sta spočela otroka. Izkoristila sta čas, ko me ni bilo. Prav hitro sta ukrepala. Za mojim hrbtom. Dva, ki sem ju ljubil najbolj na svetu…
Saj pravim, še danes me zaboli, zapeče, ko se spomnim nanjo, pa je minilo že toliko časa.
Včasih jo srečam na cesti. Pozdravi me, se rahlo nasmehne in nikoli mi ne pogleda v oči. Skoraj vedno je z njo Luka, njun sinek. Lep je, podoben je njej. In lahko bi bil moj. Pa ni.
S Simonom sva še vedno sodelavca. Govoriva normalno, prijateljstvo pa je umrlo. Bolj, kot to, da jo je zapeljal, sem mu zameril to, da jo je zapustil še preden se je rodil otrok. Ni skrbel zanjo, ni skrbel za otroka. Ostala je sama.
In jaz? Poročil se bom. Rad jo imam, Nikito. Lepa je, moja je. Najboljšega prijatelja nimam, zato se ne bojim zanjo. Mora uspeti. Tokrat mora. Plačal sem za nazaj.