Torej njegova mama. In nič ni kazalo, da bo vstala. Kar sedela je tam in čakala. Sekunde so bile najbrž dolge, ko sem premišljevala, kaj naj storim. Naj grem do nje? Najbolje.
»Dober dan,« sem rekla in se ji nasmehnila.
Pogledala me je, se rahlo nasmehnila (vsaj mislim, da je bil tisto nasmešek), in mi izročila roko. Povedala sem še enkrat svoje ime in sprejela hladno dlan.
»Vanja,« je kratko rekla in mi namignila naj sedem. Sedla sem zraven Miha na trosed in prekrižala roki v naročju. Nekaj trenutkov smo molčali. Oh, naj bo že konec, sem v mislih prosila.
Tišino je prekinila Vanja: »Mirko, postrezi nam s kavo!«
Mirko je prikimal in vstal. Odšel je v kuhinjo in zaslišali smo odpiranje omar in ropot skodelic.
»Torej si ti dekle, ki jo je naš Mihec izbral,« je pričela Vanja in me gledala.
Rahlo sem se nasmehnila, pogledala svojega dragega in prikimala.
»Pa imaš službo?« jo je zanimalo.
»Da, seveda. Poučujem telesno vzgojo v osnovni šoli,« sem prikimala.
»Si edinka?« je sledilo drugo vprašanje.
»Ne, imam dve leti starejšo sestro Mojco. Poročena je že,« sem ji razložila.
»Naš Miha je edinec in bo ostal doma. Zgornje nadstropje je prazno,« mi je takoj povedala.
»No, o tem še nismo govorili,« se je tedaj vmešal Miha.
»Saj to je samo po sebi umevno,« je bila začudena Vanja.
»Če se bo Melita strinjala s tem. Nisva še govorila o tem, kje bova stanovala,« je povedal.
Začudeno sem ga pogledala. Res premišljuje o skupnemu življenju? Zlat je, moj mucek!
»Torej si izbral njo za skupno življenje,« je dodala Vanja.
Spraševala sem se, kaj je njen stavek pomenil. Ji torej nisem bila všeč?!
Mirko se je vrnil z velikim pladnjem. Na njem so bile štiri čudovite skodelice iz porcelana. Vanja je skočila pokonci in ga osuplo pogledala: »Pa ne ta servis! Ta je za posebne goste!«
Več kot dovolj zame. Za njo nisem bila torej nič posebnega. Odnesla je servis nazaj in postavila je na mizo povsem običajne skodelice, takšne, ki jih ni škoda. Tudi prav.
Po dobri uri obiska, je Miha vstal.
»Greva na sprehod. Hvala za kavo,« je mirno rekel in mi namignil naj vstanem. Z veseljem sem skočila pokonci in mu sledila ven, na svobodo. Seveda se nisem pozabila zahvaliti za dobro kavo in za prijaznost. Vanji moj govor ni prišel do srca. Ne zainteresirano je zamahnila z roko. Mirko pa je vstal in naju pospremil do vhodnih vrat.
»Veseli me, da sem te spoznal, Melita. Kmalu nas spet obišči!«
Z Mihom sva molče hodila skozi park.
»In?« je čez čas vprašal in se obrnil k meni.
»Mislim, da tvoji materi nisem všeč,« sem mu priznala.
»Neumnost! Takšna je do vseh ljudi. Ko jo boš spoznala, boš videla, da ni slaba,« je povedal.
Sicer pa mi je bilo vseeno. Miha je bil tisti, ki me je zanimal in ne njegova starša. No, ni mi bilo čisto vseeno, toda matere si ni izbral sam.
Vse več najinih pogovorov je pričelo temeljiti na tem, da bi nekoč skupaj zaživela.
»Zgornje nadstropje je ogromno. Uredila si ga bova po svoje,« je razmišljal moj Miha.
»Kaj pa vhod? Bova imela svojega?« sem previdno vprašala.
»Verjemi, razmišljal sem o tem in se mi sploh ne zdi slaba ideja,« je prikimal.
Od srca se mi je odvalil velik kamen. Ločena bom od tašče, to je bilo glavno.
Bližal se je petdeseti rojstni dan njegovega očeta. Tudi jaz sem bila med povabljenimi, česar pa se nisem nič kaj veselila. Vedela sem, da bo tam vse sorodstvo in da me bodo ocenjevali in opazovali pri vsaki kretnji. A privolila sem, hotela sem si pridobiti nekaj točk pri tastu in seveda tudi pri bodoči tašči, če je bilo to sploh mogoče.
»Sploh ne vem, kaj naj kupim za darilo,« sem obupano vzdihovala svoji sestri.
»Kupi mu kravato,« je izstrelila Mojca, ki se ji vse skupaj sploh ni zdelo tako zelo pomembno.
»Samo kravato?! Za petdeset let?« sem spraševala.
»Ja, saj je dobro. Kaj še hočeš,« je skomignila z rameni.