Poroka s taščo

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Pa se ti ne zdi, da so te stopnice prestrme?« je spraševala Miha, ko se je že kazala podoba najinih zunanjih stopnic.
»Saj se bova privadila,« je odkimal Miha.
»Pa pozimi? Jih ne bi raje pokrili?« je vrtala dalje in si jih ogledovala. Name se največkrat sploh ni ozirala.
Bila sem tiho in gledala sem Miha. Vedela sem, da bo naredil tako, kot sva se zmenila. Vedno sva najin načrt obnovila takrat, ko sva bila sama, to je bilo največkrat zvečer, še v njegovi sobi. Domenila sva se, kako in kaj in se potem nisva ozirala veliko na mnenje Vanje.
Po mesecu dni, ko sta bila zgornje in spodnje nadstropje ločena, ko so bile najine stopnice postavljene, sva pričela s prenovo notranjosti. Tu sva imela nekaj več zasebnosti, čeprav sva nemalokrat zaslišala korake Vanje. In vedno je vihala nos in vzdihovala.
»Zakaj pa ne bi imela tu spalnice? Sploh ni logično,« je odkimavala in naju opazovala pri beljenju sten.
Naročila sva kuhinjo, izdelovali so nama kopalnico. Po treh tednih čakanja, sva končno pred hišo zagledala velik tovornjak. Pripeljal je najino kuhinjo. Bila sva vsa na trnih. Plačala sva tudi montažo le te in le gledala, kako so prazne stene dobivale svojo pravo podobo. Kuhinja je bila čudovita, še lepša, kot na prospektu.
Tistega popoldneva je prišla na obisk tudi Mojca. Hvalila je najin trud in kimala z glavo.
»Še vedno se spominjam, kako sem se jaz veselila, ko sva z Jernejem pri nas doma urejala stanovanje. Vse je bilo novo in brez praskice. Nekaj časa nisem kuhala nič takega, kar bi lahko zamazalo kuhinjo, tako se mi je zdelo škoda,« je govorila Mojca.
Le nekaj trenutkov za njo, sem zaslišala korake. Vanja.
»Tašča na pohodu. Spet bo vihala nos,« sem šepnila Mojci.
In res je prišla skozi vrata Vanja. Šla je mimo mene in Mojce in stopila je do Miha.
»Pa se ti ne zdi, da temni pulti niso primerni za kuhinjo?« ga je vprašala.
Z Mojco sva se spogledali.
»Zakaj ne bi bili?« je bil Miha začuden.
»Kuhinjo naredijo še temnejšo,« je pričela in odkimavala z glavo. Očitno ji kuhinja ni bila všeč.
»Tudi jaz imam temne pulte, pa mi ni žal za to,« se je oglasila Mojca.
Vanja jo je preslišala in še vedno odkimavala z glavo.
»Ne vem, Miha, tudi razporeditev prostorov mi še vedno ni všeč,« je nadaljevala in naju ignorirala.
»Saj nikjer ne piše, da boste morali hoditi gor,« jo je zatrla Mojca.
Oba, Miha in jaz sva jo osuplo pogledala. Le kako si upa!
Vanja pa je jezno pihnila in odvihrala.
Nekaj trenutkov smo se molče gledali, nato pa smo vsi trije planili v smeh.
»Te lahko kdaj pokličeva? Saj veš, če se jo slučajno ne bova mogla rešiti,« se je šalil Miha.
»Kar dajta. Meni je tako vseeno, kaj si misli, z njo nimam nič. Ti, Melita pa pač moraš biti tiho,« mi je rekla.
Najino stanovanje je lepo napredovalo. Iz tedna v teden je bilo lepše in veselila sem se dne, ki se je bližal. Dne, ko se bom preselila k njemu.
Bilo je sončno jutro, bila je nedelja, ko sem znosila še zadnje stvari v novo stanovanje. Prvič je v najini kuhinji dišalo po kosilu.
»Tokrat bom kuhal jaz,m ti uredi svoje stvari. A nikar ne misli, da te bom razvajal. Kuhanje je tvoja naloga,« mi je zažugal Miha.
Spretno se je smukal okrog štedilnika, jaz pa sem pospravljala svoje stvari po omarah. Tokrat Vanje ni bilo, kar je bilo več kot zadovoljivo. Bila sva sama v svojem raju.
Miha je skuhal odlične špagete z sirovo omako. Zraven je postregel še polno skledo zelene solate. Okusno.
Čeprav je bilo vreme čudovito, se nama tistega popoldneva ni dalo nikamor. Zaklenila sva vhodna vrata in lenarila v najinemu domku.
»Poročiva se,« je zamišljeno dejal Miha, ko sva objeta ležala pred televizijo na kavču.
Dvignila sem se in ga pogledala v oči: »Misliš resno?«
»Aha,« je kimal.
»Prav,« sem prikimala in padla nazaj na njegovo telo.
»Poročiva se čimprej,« je nadaljeval.
»Bova,« sem kimala.
Vest sva kmalu raztrobila naokoli. Vanja je zavihala nos, toda v tistem jo je prešinilo, da ima pri tem še kako pomembno vlogo.
»Naredili bomo veliko slavje, imela boš poročno obleko, ki jo imam skrbno spravljeno v omari. Še moja mati jo je nosila. No, upam, da jo boš lahko oblekla, nekoliko okrogla se mi zdiš,« je pričela razlagati.

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.