Sedeli smo v dnevni sobi pri njej in pili kavo. Mirko je bil ves čas tiho, le smehljal se je in naju gledal.
»Ne vem, če bi imela belo obleko,« sem pričela tiho.
»Nesmisel. Seveda jo boš imela,« je ugovarjala Vanja.
»Tudi za slavje se še nisva zmenila. Raje bi poroko v ožjem družinskem krogu,« je dodal Miha.
»Kaj pa govorita! Priprave na vajino poroko prepustita meni. Jaz bom vse uredila,« je strogo rekla.
»Ne vem, mami,« je odkimal Miha.
»S tem je ogromno dela. kdo pa bo organiziral vse, če ne bom jaz?! Naredila bom spisek gostov, izbrala bom ugledno restavracijo, obleko že imamo, jedilnik bom zbrala, pa ansambel…« je naštevala.
Vsega niti nisem poslušala, le z grozo v očeh sem gledala Miha in v mislih poslala taščo na luno.
Zvečer sva zamišljeno legal v posteljo.
»Mene je vse minilo,« sem rekla žalostno.
Miha je takoj vedel, za kaj gre. Sedel je na posteljo in me pogledal: »Misliš, da bi res dovolil materi, da se vmeša v najino poroko?«
»Ne bi?« sem previdno vprašala.
»Nikoli. Imam boljšo idejo,« mi je šepnil. Legel je nazaj zraven mene in mi tiho šepetal svoj načrt.
»In koliko časa že premišljuješ o tem?« sem ga vprašala, ko mi je vse povedal.
»Že dolgo. Vedel sem, kakšna bo reakcija Vanje. Zato sem tudi izdelal načrt,« mi je zaupal.
»Zlat si,« sem rekla in ga olajšano objela.
»Torej sprejmeš?« je vprašal.
»Sprejmem. S tabo bi šla na konec sveta, če bi bilo treba,« sem prikimala.
Zaspala sva, nič več nama ni bilo več potrebno premišljevati, kako bi se izognila taščinemu vmešavanju. Vse je bilo pripravljeno za uspešno poroko.
Minilo je skoraj mesec dni. Vanja je še vedno govorila le o tem, kako bo potekala poroka. Le na pol sem jo poslušala in ji kimala. Tudi Miha je le kimal, ni ugovarjal, kar se je Vanji zdelo imenitno.
»Saj sem vedela, da bosta tako pametna in vse prepustila meni. Saj kdo drug tudi ne bi bil sposoben organizirati kaj takega,« je govorila.
Miha mi je pomežiknil in se nasmehnil. Da, pred nama je bila čudovita skrivnost. Ki pa bo Vanji najbrž do nadaljnega zaprla usta.
Bilo je lepo jutro. Tokrat sem vstala že ob petih. Odšla sem v kopalnico in se skrbno uredila. Sama sem si uredila frizuro, sama sem se naličila. Izbrala sem lep moder kostim.
Potem sem tiho zapustila stanovanje in odšla na dogovorjeno mesto. Mojca me je že čakala.
»Oh, lepa si, čudovita si,« je vzkliknila.
Sedla sem v njen avto in odpeljali sva se v sosednji kraj. Zapeljali sva proti strmi cesti in se vozili še slabo uro. Prišli sva prvi, a naju to ni motilo.
»Pa bo prišel?« me je dražila Mojca.
»Če ni zaspal,« sem se smejala.
»Dobra sta res. Tudi jaz bi se bala storiti kaj takega,« je kimala Mojca.
»Hočeva najino poroko in ne taščino,« sem ji rekla.
Mojca je prikimala.
Miha in njegov prijatelj sta prišla po dvajsetih minutah. Stopila sem iz avta in odšla do njega. Objel me je.
»Slišal sem, da tu gori čaka lepa nevesta na ženina. Sem dovolj dober?« mi je šepnil.
»Naj ti bo,« sem mu rekla in se zasmejala.
»Si pripravljena?« me je še enkrat vprašal.
»Sem. Prav tako je, kot sem si vedno želela,« sem rekla.
Odšli smo na dvorec, kjer se je odvijala najina poroka. Le jaz in on in dve priči. Najina poroka in ne poroka za ostale. Bilo je lepo, čudovito. No, manjkal ni niti fotograf. Miha mu je naročil, naj poslika vsak trenutek.
Domov sva se vrnila pozno zvečer. Za nama je bil najlepši dan v življenju. In bila sva še bolj zaljubljena. Najina sladka skrivnost naju je le še bolj združila.
»Kdaj jima boš pokazal slike?« sem ga vprašala.
»Jutri. Pred nama je še poročna noč in nič je ne sme pokvariti,« je zamahnil z roko moj mož.
Naslednjega dopoldneva sva odšla k tastu in tašči na kavo.
»Sta vidva že določila datum? Če ga še nista, bi ga jaz,« je prav takoj pričela Vanja s svojim čebljanjem o poroki.
»Če se boš počutila boljše, ga kar ti določi,« je pričel Miha mirno.