Poznate občutek krivde?

Ste se kdaj zalotili, da se neprijetno počutite? Peče vas vest, boli vas drobovje in vse je nekako narobe, pa četudi ne morete točno s prstom pokazati kaj je tisto, kar vas razžira. Mnogo vas od znotraj drobi občutenje, ki se mu reče krivda.
Občutek krivde je privzgojen. (foto: freeimages.com)
Občutek krivde je privzgojen. (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Mnogi starši vzgajajo svojo mladež preko občutka krivde. Razvije se nekako takole: malček raziskuje okolico malce po svoje, zaigra se in pozabi, da je kosilo že pripravljeno. Starši ga sicer spomnijo, da je čas obeda, a otrok je še vedno na primer v svojem domišljijskem svetu in naenkrat zasliši, kako ga eden od staršev kara z besedami, da njega, to je starša boli, da še ni prišel jest in da je žalosten, ker ga otrok ni slišal. Dete se začne počutiti krivo, da ni dovolj dobro za starša, ki je seveda ves njegov svet. Pa se tako na zelo neviden in perfiden način v otroka vceplja zelo težek občutek, ki se ga po vsej verjetnosti ne bo znebil nikoli več.

Ker nas tlači krivda, ki se je običajno niti ne zavedamo, se v nas oblikuje tudi slaba ali šibka samopodoba in naš notranji Jaz je vedno obremenjen in kar naprej se skrivlja pod bremenom tega, da ni nikoli dovolj dober za starše, prijatelje, vrstnike itd. Karkoli kadarkoli naredi, se v svojih očeh ne bo nikoli odkupil za to, da ni dovolj zrel, priden (uf, kako ne maram te besede!), poslušen, ubogljiv, sposoben, spoštljiv. In se seveda nekje v majhnih možganih pojavi vprašanje: zakaj pa bi se sploh kaj trudil, če karkoli naredim, je brez veze in ne bom nikoli dobil priznanja?

Pa smo ena, dva, tri v zaciklani negativni spirali, ki vleče naše gledanje na svet in odnose seveda navzdol, v pesimizem, brezbrižnost, letargijo in nočemo pa tudi ne moremo aktivirati energije, da bi karkoli spremenili. Na vsako vprašanje odgovorimo z "ne vem".
Kot že poznate mene, vsako moje razmišljanje skušam zaokrožiti na pozitiven način.

Tokrat bom napisala, da ljudje, ki nosijo v sebi občutke krivde za različne pritiske, vzorce in ponotranjena prepričanja, je prav da vedo, da večina vseh teh pritiskov in vzorcev sploh ni njihova, temveč jim je bila tokom vzgoje vsajena. In zato je možnost, da preko osebnostne rasti in delu na lastnem Jazu in prepričanjih preobrazimo bolečino in krivdo v zmago in ponos, da smo zmogli to težko pot notranjih sprememb. To pa zopet pomeni, da smo okrepili samozavest in notranjo lastno vrednost. Verjemite mi, to je odlična popotnica za Življenje brez kesanja! Ker Življenje je zgolj eno samo, tukaj in sedaj. Ljubite se.

Melita Kuhar poleg rednega svetovanja v prostorih Svetovalnice piše tudi blog, kjer se najdejo življenjski nasveti za vsakogar in vsako situacijo. Več boste našli tukaj.
Morda te zanima tudi:

Čustev ne smem kazati

Takšnega razmišljanja, kot otroci, verjamem, da nismo i...

Nas drugi res lahko razočarajo?

»Razočarala me je, razočaral me je.« Poznate katerega o...

Če bi me imel rad, bi …

»Zadnje čase se mi zdi, da sem sama za vse. Kuham, posp...

Osebna rast – delo, ki se nikoli ne konča

Osebna rast je na žalost (ali na srečo) delo, ki se res...

Skrbi na zalogo

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila,...

Vedno en moški premalo?

Preživeli smo valentinovo, pa 8. marec, čaka nas še mat...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.