Prestolnica, imenovana Ponedeljek

Kot veliko drugih velikih mest v Osrednji Aziji ima tudi Dušanbe burno zgodovino. Menjale so se najrazličnejše oblasti, med ostalimi je bilo mesto sedež zadnjega buharskega emirja Saida Aličmona (1920). Sem se je zatekel pred boljševiki. A njegova vladavina je bila kratkega veka, kajti že leta 1921 so kraj okupirale čete, ki jim je poveljeval Ismail Enver ( Enver paša). Leto kasneje so mesto zavzeli boljševiki in postalo je prestolnica socialistične tadžiške republike v okviru Sovjetske zveze. V letih od 1921 do 1961 so kraj imenovali Stalinabad, nato pa je postalo Dušanbe in od leta 1991 je mesto prestolnica samostojne države Tadžikistan.

V Dušanbe po kopnem ni preprosto pripotovati. Dežela je pretežno gorata, cestne povezave izredno slabe ter pomanjkljive. Turistične agencije se za obisk Tadžikistana ne odločajo, saj velja dežela za turistično manj atraktivno, posebno njen južni in vzhodni del sta tudi nevarna, saj se posledice nedavne državljanske vojne (1992-1997) še niso polegle, območje pa tudi meji na Afganistan, ki še posebej velja za nevarno deželo. Opozarjajo pred nasilnimi roparskimi, kriminalnimi združbami, pred katerimi niti tujci niso zaščiteni.

Kljub opozorilom smo si priskrbeli vizum za Tadžikistan, ker smo potovali iz Uzbekistana v Kirgizijo, in obiskali tudi Dušanbe. Pot je bila res težka, manj prijetna. Na mejnem prehodu v Penjikentu, nekoč pomembnem budističnem središču Osrednje Azije, smo najeli taksi in se za 6120 USD odpeljali do Dušanbeja. Javnega prevoza se tukaj turisti ne poslužujejo, saj so vozila dotrajala, zmerom prepolna potnikov, vožnja pa traja, tudi če se peljete s taksijem, vsaj 8 ur (290 kilometrov!). Ceste so obupne, vožnja preko pamirskih obronkov je naporna in jo še najbolje premagajo džipi ali stare, robustne ruske volge. Nekdaj pomemben krak svilne ceste, po katerem so stoletja tovorili predvsem začimbe, svila, kitajski porcelan … še danes obratuje, le da so kamele in osle zamenjali tovornjaki. Cesta, ki si komaj zasluži to oznako, je v večjem delu makadamska, polna lukenj, ostrih skal, prahu in številnih vozil, ki se po polžje vlečejo preko 3772 metra visokega prelaza Anzob proti Dušanbeju.

A ko premagaš napore dolgega potovanja, te čaka prijetno presenečenje: ena najmanjših, a prijazna, simpatična prestolnica – Dušanbe!

Imeli smo velikansko smolo! Ko smo se v večernem mraku pripeljali na obrobje mesta, nam je taksist pojasnil, da je prestolnica hermetično zaprta, kajti predsednik države Imomail Rahmon je čakal obisk iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada in afganistanskega prvega moža države Hamida Karzaja. Tako so bile vse ulice, ki vodijo v center mesta, zaprte, povsod policija in kolone hupajočih vozil. Hotel smo morali poiskati kar peš! Pa ni bilo prehudo. V siju milijonov luči smo si lahko mirno ogledali glavno ulico Rudaki, na kateri stoji večina pomembnih stavb, tudi predsedniška palača.
»Utaborili« smo se v tipičnem socialističnem hotelu Vakš. Dostojanstvena stavba, ki je bila v času državljanske vojne domovanje mudžahidov, nato shajališče bogatejših sovjetskih gostov, je čedna le navzven. Sobe so opremljene z vegastim pohištvom, topla voda priteče iz pip najbrž le ob posebnih priložnostih, največje presenečenje (in razočaranje) pa je bila skrajno zoprna receptorka, ki nas je vsak večer čakala v hotelski avli in zahtevala plačilo »na roko« in vnaprej. Da bi se potrudila napisati račun za prejete zneske, ji še na misel ni prišlo. Prava tečna matrona, relikt minulega režima. O prijaznosti do tujcev ne duha ne sluha. Tudi o znanju še kakšnega jezika razen domačega in ruščine ne. Kot v večini osrednjeazijskih dežel prevladuje tudi tukaj poleg tadžiškega jezika, uradnega državnega jezika, ruščina, tu in tam pa naletiš tudi na koga, ki zna angleško, predvsem delavci turističnih agencij.

A Dušanbe se naglo razvija v sodobno prestolnico. Zlahka je moč najti lepo urejen internetni lokal, samopostrežno restavracijo, lično urejene prodajalne s spominki, v mestu je dobro urejen javni promet, skorajda v samem centru prestolnice pa je tudi letališče.

Potepanje po Dušanbeju turista obogati z marsikatero izkušnjo. Mesto je polno zelenja, ulice so prostrane, občutek imaš, da je za vseh 720 300 prebivalcev več kot dovolj prostora in svežega zraka. Ljudje so prijazni, radovedni, odprtih src. Zelo jih zanima, kako živijo ljudje v Evropi, tudi to, kako je v Uzbekistanu, saj je tam močna tadžiška manjšina. Tadžiki namreč ne potujejo, nimajo možnosti (revščina, politična zaprtost dežele, slabi odnosi s sosedami). Na trgu pred hotelom smo lahko vsak večer uživali v druženju z domačini ob hladnem pivu Baltika in tradicionalnem ražnjiču iz ovčetine (šiš kebab) ter dobrem ploščatem kruhu, ki mu tukaj pravijo nan. Vsekakor pa je treba poskusiti tudi tradicionalni pastirski kurtob, jed iz popečenega testa, zelenjave, pekoče paprike, jogurta in masla.
Kljub za naše pojme sorazmerno nizkemu življenjskemu standardu (povprečna mesečna plača Tadžikistanca se giblje nekaj nad 100 USD) se ljudje radi srečujejo, zabavajo. Zanimiv pa je tudi običaj da gredo zvečer na ulico cele družine, kar pomeni ljudem piko na i po vsakodnevnih opravilih. Čeprav je po veroizpovedi Tadžikistan (tako kot Iran, Afganistan) muslimanska država, se tukaj pije veliko alkohola, predvsem pivo in vodka. Alkohol konzumirajo tudi ženske in le redke smo videli, ki bi si zakrivale lase z ruto.

Posebno doživetje je ogled Narodnega muzeja, v katerem hranijo 14 metrov dolg kip ležečega Bude iz Khatlona. Leta 1966 so ga odkrili v bližini Penjikenta in velja za največjo upodobitev Bude v tem delu Azije (po tem, ko so monumentalne kipe Bude v Afganistanu uničili talibani v času svoje kratke vladavine).

Mesto se lahko pohvali s številnimi spomeniki, parki, vodometi, lepimi starimi stavbami pastelnih odtenkov, bogatima bazarjema, kjer si res lahko napaseš oči. Nakupovanje je tudi tukaj posebna športna panoga, saj prodajalci radi barantajo, da še kupca prevzame strast do pogajanja. Poceni je sadje, hrana nasploh, tudi spominki in izdelki ljudske obrti.

Ko smo v starem letalu - jakovljev 40 - poleteli z letališča proti Biškeku, prestolnici Kirgizije, smo soglašali, da je bilo nekaj dni v Dušanbeju prijeten oddih sredi dolgega, napornega popotovanja po Osrednji Aziji.