Lili pa je globoko v sebi vedela, da Alen najbrž ni še našel prave ljubezni. Če bi jo, bi najbrž želel vsak trenutek preživeti z njo.
Tiho je upala, da bo sprevidel, da ni prava, da se bo preselil nazaj.
Ljubezen res ni trajala dolgo. Že po pol leta skupnega življenja, je Alen pritovoril vse svoje stvari nazaj v blok. Lili je bila navdušena.
»Se ni obneslo?« je spraševala.
Alen je bil resen, ni mu bilo do pogovora.
»Saj bova govorila kasneje,« je rekla in odšla v svoje stanovanje. Da je bila tako srečna, ker je Alen prišel nazaj, še sama ni mogla verjeti. Pogrešala ga je, pogrešala to, da je naredila le nekaj korakov in že je bila v njegovi sobi, kjer se je počutila varno. In sedaj se je vrnil. Spet je bil samo njen. Njen najboljši prijatelj, brat, ki ga nikoli ni imela. Le zakaj bi ga morala deliti?!
Nekaj pred Alenovim sedemindvajsetim rojstnim dnevom, pa je nad njihovo družino prišla bolezen. Njegova mati je zbolela. Bolezen je bila huda in kratka. Slovo je bilo prehitro in zelo mučno. Alen je imel svojo mater zelo rad.
Mesec dni potem, ko so pokopali njegovo mater, ga ni bilo na spregled. Lili je čakala, kdaj jo bo poklical, kdaj ji bo izlil bolečino. A namesto tega jo je presenetil z odločitvijo, ki je bila za Lili zelo huda.
»Z očetom sva se po tehtnem premisleku odločila, da greva nazaj,« ji je povedal nekoč. Sedela sta pred blokom na klopi in opazovala, kako se je dan pregibal v večer.
»Nazaj?« je vprašala, čeprav je tiho vedela, kaj misli.
»Odhajava v Rovin,« je prikimal.
»Zakaj, Alen? Ti ni tu všeč? Zakaj? Kaj bom jaz?« je hitela.
»V Rovinju imamo še vedno hišo. Nekoč je oče sanjal, da bi odprl svoj restavracijo. Sedaj imava možnost, da to uresničiva. Skupaj jo bova odprla in tam ponovno zaživela,« ji je razložil.
»Ampak, zakaj ne gre oče sam tja?« je spraševala. Oči so ji polnile solze.
»Tudi mene vleče nazaj. Rovinj je moj rodni kraj, tja spadam,« ji je razložil.
»Kaj bom pa jaz?« je tedaj tiho zahlipala.
Alen jo je stisnil k sebi in jo tolažil:«Nikar ne joči, Lili! Tudi ti boš srečno zaživela, boš videla. Spoznala boš čudovitega moškega, prav takšnega, o katerem si ves čas sanjala, poročila se boš in imela dva ljubka otročička. Potem pa boste vsako poletje in še vsako zimo prihajala k nama na dopust!«
»Ne, nočem premišljevati o tem,« je odkimala.
A Lili se je morala sprijazniti, da Alen odhaja. Da imata le še nekaj dni, ki jih lahko preživita tako, kot včasih, ko sta hodila v šolo, ko sta imela največje težave, ko sta hrabrila drug drugega. In teh nekaj dni je prehitro minilo.
»Rovinj ni daleč. Vedno boš dobrodošla. Vsak dan te bom poklical po telefonu,« jo je tolažil Alen, ko je tistega jutra stal pred avtomobilom. Na voljo sta imela še nekaj kratkih minut. Lili ga je tesno objemala in hlipala.
»Boš videla, kmalu bo mimo in prišla boš na obisk. Hočem, da si vse poletje pri meni,« ji je povedal. Sedel je v avto in počasi odpeljal iz dvorišča.
»Toda, Alen… jaz te ljubim,« je komaj slišno šepnila Lili in jokala. Ni je več slišal, bil je daleč, na poti v novo življenje. In tudi Lili ni mogla videti, kako si je obrisal solzo.
Dnevi brez njega so bili pusti in turobni. Bilo je šele meseca maja. Dela v trgovini, kjer je bila Lili zaposlena, je bilo veliko. Prihajali so vse bolj vroči dnevi in Lili je delala nadure z upanjem, da bo poleti res lahko kar najdlje na dopustu.
»Lili, dopust imaš letos konec avgusta za deset dni,« ji je kmalu po pričetku poletja povedala njena šefica.
»Toda, prosila sem, za prej,« je bila Lili razočarana.
»Žal mi je, vsi bi bili radi doma v sezoni. Ti nimaš obveznosti, nimaš otrok in družine in menim, da je popolnoma vseeno, kdaj greš na dopust,« ji je brezbrižno povedala šefica.
Lili je že takoj tistega dne klicala Alena in mu povedala žalostno novico.
»Nič hudega, bo pa potem toliko bolje. Pa tudi več časa bom imel zate, ker boš prišla po sezoni,« jo je tolažil, tako kot vedno.
Alen se je v Rovinju kmalu privadil na novi življenje. Z očetom sta odprla restavracijo blizu obale in zaposlila nekaj deklet za strežbo. Dela je bilo dovolj, vreme jima je služilo. A čeprav je Alen največkrat delal od jutra do večera, je bila v njegovi duši praznina. Pogrešal je Lili in spoznal, da je ona tista prava, da je ona njegova ljubezen. Ves čas jo je imel pred očmi. Vedel je, da druge ne bi mogel tako ljubiti. Toda, le kako naj ji pove, kaj čuti?