RESNIČNA IZPOVED: Kako dolgo je ljubljenje trajalo nekoč?

"Koliko časa je trajalo ljubljenje? To je vprašanje, ki, vsaj na videz, ni pomembno, pa je za razumevanje spolnosti v obdobju, o katerem pišem, bistveno," je povedala ambasadorka portala MojaLeta.si in pisateljica Milena Miklavčič o svoji zelo brani knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Podarjamo vam v branje odlomek iz zelo odmevne knjige:
Vedeti je treba, da je bila združitev namenjena dvema ciljema: oploditvi in zadovoljitvi moških nagonov. Ženska in njeni užitki niso bili pomembni. Še več: o njih nihče ni niti razmišljal. Večina mojih sogovornic je trdila, da je možev skok trajal komaj kaj več kot pet minut.

Če je trajalo dlje, je že pomenilo, da je bil dedec zanič, ker mu ni takoj prišlo, ženskam pa so dodatne minute ustrezno podaljšale posteljne muke.

Kaj je to orgazem, se ženskam ni niti sanjalo. Odnos je bil praviloma zelo boleč, saj mož zlepa ni poskrbel, da bi uživala tudi žena.

Vse skupaj je potekalo približno na način, kot je opisovala Micika (1923): ''Mož je ženi ukazal ali samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno povlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso nosile), nato se je ulegel nanjo, spustil hlače, povezane z vrvico, na tla in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi ostali, prepričan, da lahko aktivno sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (seme) spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh! Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal, kaj se pri nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. A moža morebiti siliš, da ga potegne ven? je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku!''

To, da je žena pokorna možu, so včasih razumeli dobesedno. Ženska ni imela nobenih pravic – razen, seveda, treh: da je bila gospodinja, da je rojevala otroke in dajala možu užitek.

''Naša mama je bila zmeraj tepena, kadar se očetu ni hotela vdati,'' so mi razlagali mnogi sogovorniki o na videz preprostih, a obenem silno zapletenih odnosih, ki so vladali med starši.

Lucija (1922): ''Oče je prišel zvečer v hišo in na poseben način pogledal mamo. Ta je odkimala in se skrivala med otroki. Potem je odšel ven, se vrnil z gajžlo in udaril po njej. Izmikala se je, kolikor se je dalo, potem pa je v želji, da zavaruje otroke, zbežala proti kozolcu ali še dlje. Toliko časa sta tekala drug za drugim, dokler se nista upehala. Očeta je verjetno gnala strast, v mami pa je bilo polno strahov pred ponovno nosečnostjo. Oče je med tekom na mamo nekaj časa kričal in jo zmerjal, nekaj časa jo je prosil. Na koncu je zmeraj zmagal in dosegel svoje. Ko sem bila starejša, sem večkrat slišala sosedo, ki je rekla moji mami: 'Kako si ti neumna. Ulezi se in mu nastavi, pa boš imela nekaj časa pred njim mir' …'' Pravica do ženinega telesa je bila v moških močno zakoreninjena. Med ljudmi še zmeraj živi zgodba o Gašperju, ki se je pred sopivci v gostilni Pri Bahaču v Žireh rad pohvalil: ''Tudi če bi imel vlak zapeljati čezme, ne bi šel dol z nje.''

Nekateri zakonski pari zaradi pomanjkanja prostora ali pa kakšnih drugih razlogov niso spali skupaj. Vendar so se po nekaterih njim znanih skritih znakih zmeraj sešli, ko je bila moška nuja prehuda: ali v delavnici, kjer je spal mož, ali na peči, ko so otroci že legli k počitku. V poštev so prišli tudi drugi kraji – odvisno od tega, kaj in kako je ukazal gospodar.

''Naš oče,'' je vedela povedati ena od sogovornic, v času pripovedovanja je imela 87 let, ''je zjutraj prišel iz delavnice (potem, ko je šel lulat), stopil k mami, ki je z nami ležala za pečjo, in rekel šššššššš.

'Če že glih moram, pa grem,' so odgovorili mama in odšli z njim v delavnico, vendar so se zelo hitro spet vrnili nazaj.''

Seveda so bile med zakonskimi pari tudi izjeme. Možje, ki so bili do žen pozornejši, nežnejši, takšni, ki so znali izkazovati ljubezen, so pri ženskah na vasi, kar je čisto razumljivo, vzbujali nevoščljivost. To pa je bil tudi razlog, da so se iz njih norčevali in jih poimenovali copate.

Tako je ena od nevoščljivk rada potarnala: ''Oh, kak se mate lep, ko se lahk lubimkate. Našn pa je sam zaplazl, pa je bl.'' (Kako se imate lepo, ker se imate radi! Našemu se pa samo dvigne in že je – konec.)

Počasi, zlasti po prvi svetovni vojni, ko so se informacije o spolnosti bolj svobodno pričele pretakati med ljudmi, se je že vedelo, da ga mora moški, ki ne želi zaploditi otroka, potegniti ven. Tisti – razsvetljeni – so radi zafrkavali nekega reveža z osmimi otroki:

"Ja, posluš, Pavle, kak de maš osm atruk, vsak lit enga nardiš, a na znaš tizga dilat? A ga ris na znaš dacajta van pategnt?" (Poslušaj, Pavle, kako to, da imaš osem otrok, vsako leto narediš enega, a ne veš, kako se te reči dela? Ga ne znaš pravočasno potegniti ven?)

Ženske so imele spolnost za eno hujših pokor, ki jim jih je naložil Bog. Zato, da bi jih možje pustili pri miru, so bile pripravljene storiti marsikaj.

Eden dobronamernih nasvetov, ki se je širil od ust do ust, se je glasil: ''Če ba tuj didc še kar naprej sikn, se njehaj umivat. Ka baš tuk smrdila, de ti nou magu prit bliz, baš rišena …'' (Če te bo mož še kar naprej nadlegoval, se nehaj umivati. Ko boš zadosti smrdela, se te bo izogibal in boš rešena.)