Da so živali prihajale bliže, se je slišalo in kmalu tudi videlo. V temi so se zableščali rumeni pari oči, švigali levo in desno kot kakšni mini reflektorji, gobci so ovohavali, prhali in renčali, sneg je frčal naokoli.
»Frenki, pokliči policijo. Če se zalomi, smo v riti!« mu je šepetaje naložil Dušan.
»Bom … takoj, če nas prej ne naskočijo …«
»Od kod hudiča so se vzele preklemane pošasti!« je sopel Dušan in trdno stisnil še drugo poleno. Živali so jih obkrožile, mirno obstale in gledale. Čakale. Kaj neki? Žensko sta imela tik ob sebi, kot v sendviču. Jokala je in drhtela, kot da so ji štete minute. Dušan se je zgrozil ob misli, da bi utegnila od šoka spet omedleti, zato ji je zabičal: »Držite to poleno v roki in če kateri napade, se nič ne pomišljajte … udrihajte, kolikor morete! Jasno?«
Poslušala ga je in zgrabila poleno z obema rokama.
»Upam, da so mi verjeli!« je mrmral Frenki po opravljenem telefonskem klicu. »Noro zveni, ne? Tolpa pobesnelih psov sredi Lendavskih goric.«
»Lahko so prišli iz Madžarske preko gozdov, kdo pa ve?«
Meja je bila oddaljena pičlih dvesto metrov od Dušanove zidanice.
»Kaj bomo zdaj?« je besnel Frenki.
Živali so bile tu, nepremične, kot okamnele. Renčanje se je polagoma stopnjevalo, a noben pes iz tropa si še ni drznil priti bliže. Frenki ni zdržal, nenadoma je divje zaklel, potem pa zabrisal poleno v najbližjo žival, da je glasno zacvilila, bolj zatulila, potem so pa začele cviliti in tuliti, renčati in skakati še druge.
»Udrihajta po njih, drugače se ne rešimo!« je vpil Frenki in mlatil, treskal, da je pokalo, kot bi mesar s sekiro lomil kosti. Kaos! Ženska je jokala, živali tulile, Frenki preklinjal, Dušan pa z obema rokama udrihal po vsem, kar mu je prišlo pod roke.
»Prekleto! Vam že pokažem, mrcine!« je tulil Frenki.
V zmešnjavo je nenadoma posvetil močan snop svetlobe. Oslepljujoč rumen žarek iz velike žepne svetilke. Kot pod čarobno palico je v nekaj delčkih sekunde vse potihnilo. Podivjane živali so se, obsijane z lučmi, prestrašene razkropile.
»Kaj hudiča se dogaja?« je zavpil krepak glas, Dušanu tako znan kot sleherna vinska trta v vinogradu. Potem še en domač glas: »Psi so pobesneli. Zgrabimo ljudi … trije ste, kajne?«
Zmede je bilo v nekaj trenutkih konec. Prišleki so obkrožili trojico in ji posvetili v obraz.
»Ej, dečki, Dušan je in Frenki … in neznana gospodična!« je tulil glas Dušanovega soseda iz bloka. Tu so bili vsi, ki jih je Nada povabila na svečano božično večerjo, vsi okrašeni z rdečimi božičnimi kapami na glavah.
»Mislila sem, da si se zapil pri katerem od sosedov,« je očitajoče dejala Nada v sijoči beli bundi z rdečo božično kapo na glavi. »Hvala bogu, da ti ni hudega.«
Ko bi vedela, da se je od groze skoraj podelal v hlače!
Hotela je vprašati še, če je trezen, a ji v tej čudni situaciji ni šlo z jezika.
»Vse nas je nagnala od mize in smo prišli gor. Bomo pač tukaj povečerjali,« je pojasnila soseda Eva. »Gremo na toplo v zidanico, ja?«
»Ste vsi trije celi? Je kdo ranjen?« se je slišalo z leve in desne.
Druščina se je obrnila in se po gazi, ki je v bistvu sploh ni bilo več, vrnila do zidanice, kjer je gorela luč, ki je vabila, tako kot prijeten vonj po gorečem lesu. Znotraj je bilo čudovito toplo, svečano okrašeno, da je Nada nejeverno strmela, saj ni imela pojma, da se je bil minule dni tako trudil …
»Smo vsi? Vsi celi? Je koga ugriznil pes?« Dušan je šel od enega do drugega, vsakemu posebej stisnil roko, od olajšanja objel Frenkija in objokano dekle in si končno oddahnil.
»Mislil sem, da bo po nas,« je odkrito izlil prestano tesnobo. »Najbrž bi je ne tako gladko odnesli, če bi se trop odločil napasti … in do tega je manjkalo le nekaj trenutkov.«
»Mater, sem udrihal! Zdelo se mi je, da sem od adrenalina desetkrat močnejši …« se je šopiril Frenki in mlada ženska ga je občudujoče opazovala. Nekaj se tke med njima, si je hudomušno dejal Dušan. Tudi Nada je videla, videla pa je tudi njega, svojega moža, ki kot da je v eni sami noči postal drug človek. Vsaj zdelo se je tako.
»Predlagam, da izpraznimo hladilnik, zložimo jedi na mizo in povečerjamo, preden pride policija!« je zavpil Dušan, ker je bila druščina tako hrupna, da so prevpili drug drugega.
»Policija? Zakaj neki?« je bila zaskrbljena Nada.
Pojasnil ji je, da je Frenki klical na pomoč. Če so ga resno vzeli, se bodo prej ali slej prikazali.
Pa so se res. Premražena policista sta potrkala na vrata tik pred polnočjo, ko je iz zidanice, ki je kot rešilna lučka sijala v bleščeči zimski noči, že odmevala božična pesem.
»Čarobno,« je dejal prvi.
»Prav res nenavadna, čarobna božična noč,» ga je dopolnil drugi.