»Krasno je, vse se tako zlato blešči!« je poročala petletna Nina in bratec Jure je dodal, da so mu najbolj ugajale pravljične hišice, polne igrač. Hvala bogu, da je velikomestnim otrokom v našem majhnem kraju sploh kaj res všeč, pomislim. Pomagam snahama sleči otročaje in jih vse povabim k mizi. Tudi Dušan končno odpre vrata in postreže svežo pijačo, domače žganje in vino. Veselo razpoloženje se po nekaj popitih kozarcih stopnjuje, celo pet otrok živahno sodeluje v razgovoru in zdi se, da se bo božični večer krasno iztekel.
»Daj mama, preberi nam nekaj svojih božičnih pesmi,« me spodbudi snaha Ines, edina, ki ima v vsej družini posluh za moje literarno ustvarjanje in tudi prebere vse, kar napišem.
Ne dam se prositi, ugasnemo luči in v siju sveč preberem nekaj pesmi. Nato želi brati še Ines.
»Najljubša mi je tista o Nasmehu. Ne vem, zakaj …« Lista po knjigi, potem pa z veliko občutka za poezijo prebere izbrano pesem
NASMEH
Praznik že trka na vrata in sili v naš dom,
nič ni tako kot pred tednom …
Mama hiti in ati se vedro smehlja,
kako prijeto je te dni doma!
Povsod kaj diši in svečka brli,
ko mrak po prstih v hišo drsi …
Prazniki so pred vrati,
darila v moji copati.
Drevesce božično se nam že blešči
in babica štrikat hiti,
se grozno te dni ji mudi.
Z darili zamuja, mi krhlje ponuja
in bratca miri,
češ da Božiček že z neba k nam hiti!
Res je lepo, ko družno praznujemo:
ko ati in mama sta ves dan doma,
ko zima se skozi okno smehlja,
ko babica svoje pravljice šepeta
in brat Tinče nič več siten ne joka.
Krasen ta čas je – decembrski čas,
od Miklavža do dedka Mraza,
nasmehi z vsakega obraza …
Dnevi, polni luči,
za tople domače praznične dni.
Otroci ploskajo in vzdušje postane prijetno družinsko pristno, toplo. Tudi med obilno večerjo je za čudo za mizo red, mir, čeprav malčki gotovo ne dojemajo praznikov kot posebno pomembnih priložnosti, očitno se pa znajo zgledovati po starejših. Pomislim, da so pravzaprav zelo prisrčni in lepo vzgojeni. Hvala staršem …
Prijetni mir pretrga zvonjenje na vhodnih vratih. Dušan dvigne obrvi in zagodrnja, da je zelo neolikan, kdor ob tej uri, bilo je namreč že pol enajstih, moti božični večer v krogu družine. Vendar oddrsa do vrat in odpre vsiljivcu. Po piskavem glasu mi je takoj jasno, da je že spet spodnja soseda s svojimi problemi … a me je res zanimalo, ali so njeni deklici našli. Stopim za Dušanom in ujamem le konec sporočila:
» … potem pa so ju le izsledili v tovornjaku nekega madžarskega prevoznika. Mislim, da na počivališču v Tepanjah. Štopali sta, prijazen možak pa je v Tepanjah poklical policijo. Hvala bogu, ni jima hudega. Jutri ju pripeljejo domov.« Na dolgo in široko pojasnjuje zgodbo Dušanu, ki jo le debelo gledal saj nima pojma, kaj se je bilo zgodilo. Ženska kar žari in prevzame me neka posebna sreča ob tem, da je tudi konec njene drame dokaj srečen.
»To me pa zelo zelo veseli!« rečem in povabim žensko naprej, a se opraviči: »Ne morem, žal, trije otroci me čakajo. Tudi mi smo bili sredi večerje, ko so klicali s policije. Mislila sem, da bi bilo prav, da vam povem. Edini iz bloka ste vedeli za njun beg od doma. No, jutri bodo seveda vedeli že vsi v mestu …«
»Samo da se je dobro končalo!« ponovim in nato ji oba z Dušanom voščiva vesel božič. Vidim ji v očeh, da je srečna tudi brez najinega voščila. Niti predstavljati si ne morem, kaj je preživljala od jutra do sedaj. Nekateri res nimajo sreče v življenju. A vsaj na božič naj ji bo lepo! pomislim. Pomislim tudi – in zapeče me vest – da živiva z žensko že šest let pod isto streho in je sploh ne poznam. Razen vsakdanjih pozdravov do tega dne nisva izmenjali besedice. Res smo čudni – ljudje. Kot osamljene celice, plavajoče v neskončnem vesolju. Pomikamo se ena mimo druge, pa se preprosto sploh ne zaznamo.