Res ne vem ali je tudi pri drugih ženah podobno kot pri moji soprogi, toda ob pospravljanju se ji rojevajo vedno nove ideje in ne bi bilo prav, če me že v istem hipu ne bi seznanila s tem.
»Ko bova šla naslednjič po nakupih, morava pogledati, če bi lahko kupila ozko in malo daljšo preprogo. Dala jo bova ob postelji. Ne predrago! Poglavitne so barve.«
O, fino. Danes ni pomembna preproga, ampak barva, ki se bo skladala s pregrinjalom.
In kot vedno, dovolj je bila le beseda in že sama pomisel na preprogo mi je prebudila niz spominov, ki so se vrstili - ena misel je spodbudila drugo in spet sem se zamislil daleč v preteklost, da me je žena morala opomniti, da naj vendar pomagam njej. Če mu že mora vse skoraj s prstom pokazati, naj bi se vsaj malo njej posvetil.
Preproga – tepih, in potem tepiharji, ki so bili preprosto rečeno cigani, hodili so od hiše do hiše in prodajali doma narejene tepihe.
Bilo je to davno nazaj. Lojze je bil še Lojzek star trinajst let, bilo je to leta dvainpetdesetega.
Takrat je bila še vsa družina skupaj, stanovali so nedaleč od mesta, rekel bi, da je bilo dobre pol ure hoda do tam.
Dobro se je spominjal, bila je že pozna jesen, snega še ni bilo, noči pa so bile mrzle. Pod večer je bilo, ko je Lenčka že pripravljala skromno večerjo, kot vedno je bil koruzni močnik, ki pa je bil bolj podoben koruzni juhi.
Z atom je bil takrat na peči, vrata v kuhinjo so bila odprta, da so se lahko pogovarjali, čeprav to ni bil tisti pravi pogovor, izrečeni so bili kratki stavki, večkrat nedorečeni, in po tem veliko tišine, so pa dobili zaključke v tem, da je njih vsebino vsak pri sebi premlel in to običajno spet zadržal zase. Le redko se je zgodilo, da je stekel gostobeseden pogovor, kar pa je običajno vodilo do prepirčkov, kdo se česa bolje spominja, kaj je kdo rekel in zakaj. Toda prav tisti večer niti tega redkobesednega pogovora ni bilo. Lojzek se je učil, tudi to je bilo bolj čudno kot ne, vse drugo bi prej prebral le tistega ne, kar so mu vzgojitelji rekli.
Ata pa je bral Večernice.
Kar naenkrat so se znašli v kuhinji. Sicer res ni bil običaj, da bi zaklepali vrata, vhodna pa so bila največkrat priprta, le pozimi so jih skrbno zapirali, zaklepali jih pa niso nikoli.
Je ata rekel, da bi moral v to bedo kvečjemu kdo kaj prinesti, ukrasti ni bilo kaj.
Štirje so bili.
Starejši in mlajši par.
Ko so pozdravili je bila Lenčka malce presenečena, a bala se jih ni.
»Če imate kaj starih cunj. Reveži smo, pa prosjačimo po svetu. Imamo pa tudi tepihe, če bi jih kupili.«
Ko je ata slišal govorico s tujim naglasom, je hitro vstal s peči in šel v kuhinjo.
»Dober večer,« jih pozdravil.
»Od kod pa prihajate?«
Povedali so, kod so hodili in, da so bili pri kmetih v hribih.
»Pa je bilo kaj uspeha?«
»E, bolj malo. Ljudje so revni, ponekod še bolj kot mi sami.«
»In vi bi radi dobili stare cunje?«
»Ja, seveda. Če jih le imate. In seveda, če jih lahko pogrešate,« pri tem se je ozrl po skromni opremi kuhinje.
Ata se je zasmejal in jih pobaral:
»Pa zgleda, da boste dobili pri nas kaj starih cunj, ki jih sami ne bi rabili?«
Starejši možak se je kot v zadregi nasmejal, le malo zahrkal in odkimal.
Ženski sta tiho stali pri vratih in poželjivo gledali proti štedilniku, kjer je Lenčka pripravljala koruzno juho. Ko je ata to videl, se je obrnil k Lenčki in ji rekel:
»Mogoče bi se pa dalo tako urediti, da bodo tudi ti štirje dobili nekaj toplega v želodec.«
Le začudeno ga je pogledala in potem obotavljivo prikimala.
Prišleki so se zahvaljevali ter govorili, da sami vidijo, kje da je pomanjkanje, toda ata se o tem ni hotel več meniti. Povabil jih je, da sedejo.
Še pozno v večer so se pogovarjali, povedali so da so z Dolenjskega, da so Cigani, takrat še niso ljudje poznali Romov, nihče ni bil užaljen, če je bil Cigan. Govorili so, da se jih ljudje bojijo in pa, da jih miličniki preganjajo, če jih že na daleč opazijo. Zato, da se izogibajo glavnih potov.
Ata jih je povabil, da naj prespijo v kuhinji na tleh in res, pogrnili so vse stare cunje, ki so jih na kakršen kolo način nabrali na tej poti in prespali noč.
Ko so drugo jutro odhajali, še prej so popili malo proje, da so se malo pogreli, so atu dali pisano preprogo v zahvalo, da so lahko na suhem prenočili.
Ni je zavrnil, bila pa je nekaj posebnega, kajti poleti so jo pogrnili po travi in pri res toplih nočeh je služila za ležišče na prostem.
Zaključek?
Takrat sem prvič srečal Cigane, priznati moram, da se jih nisem prav nič bal.
Pač pa sem se nekaj dni kasneje bal miličnikov, ki so se hudili na ata, zakaj da jih ni prijavil, teh postopačev.
"Zakaj naj bi jih prijavil. Storili mi niso nobene škode, pogovarjam pa se menda lahko s komerkoli," je bil kratek njegov odgovor.