RESNIČNA ZGODBA: Ona

Kako čudno se lahko obrne življenje! Vedno je bila mravlja, ženska velikanskega, toplega srca, predana družini, delu, najmanj sebi. Živo se spomnim, kako jo je oče pogosto grajal, da ji je največ do otrok in najmanj do njega. Seveda ni bilo tako, njegova sodba je bila zelo pristranska in nepoštena.
Moja mama, ženska velikega in toplega srca. (fotografija je simbolična, www.123rf.com)
Moja mama, ženska velikega in toplega srca. (fotografija je simbolična, www.123rf.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ob njem je veliko prestala: bil je kvartopirec, gostilniški človek, kasneje direktor in politik, večno na »terenu«, medtem ko je ona skrbela za dom, hčere, hodila v službo in dolga leta trepetala zanj, ko je zbolel. Vedno sem imela občutek, da je neuničljiva, saj je brez tarnanja zmogla vse. Ženska, kakršne se že zdavnaj ne rojevajo več. Moja mati!
Vsako jutro sva zmenjeni ob osmi uri, da greva na sprehod in na obvezno kavico v katerega od lendavskih lokalov. Vzljubila je ta skromni obred, meni pa je pogosto zelo odveč, saj imam znanke, prijateljice, s katerimi si imam mnogo več povedati, medtem ko je pogovor z mamo omejen predvsem na kuhanje, družinske zadeve, vrt in vreme. Enolično in včasih naporno.

Tistega jutra je bila posebno lepo urejena. Ko sem vstopila v kuhinjo, vso sijočo od čistoče, vso dišečo od svežih zaves, me je prevzela misel, da nikoli ne bom tako dobra gospodinja kot ona. Čakala me je z nakupovalno torbo v roki in širokim smehljajem na licu.

»Ali kaj praznuješ, mami?« sem jo pobarala.
»Lep kostim, kajne? Včeraj sem pospravljala po omarah in ga našla,« veselo pove in se počasi zavrti pred mano. Res lep bež hlačni kostim, ki se ji je dobro prilegal, le hlačnice so bile prekratke, tako da je bilo videti, kot bi ji jih šivilja merila v vodi. A tega ji seveda nisem rekla, da ji ne pokvarim veselja. Po očetovi smrti je bila končno na vrsti ona – lahko si je kupovala stvari, oblačila, celo zlatnino, saj je prejemala po njem zelo solidno pokojnino. A je marsikaj obviselo v omari – kupila je, nosila pa nikoli.

»No, ali kaj praznuješ?« ponovim vprašanje. Tokrat glasneje, saj je postala silno naglušna in vse na slabše ji gre.
»Kaj neki? Hotela sem se lepo obleči, saj je tako lepo poletno jutro,» se veselo nasmeje in potem kreneva na jutranji obredni sprehod. Naše mestece je ob jutrih kar živahno. Na vsakem koraku srečaš znanca in mami jih ima kar nekaj, predvsem ženske. Skupaj so delale v znani lendavski dežnikarni, ki je bila znana kot prva na Balkanu. Ko se spusti v pogovor s katero od njih, je tako, kot bi bil sredi sejma: zelo glasen dialog, pospremljen z gestikuliranjem in smehom. Hecno, včasih govori ena eno, druga drugo, saj so vse že krepko v letih, med osemdeset in petinosemdeset. Pravi teater!

No, tokrat ne srečava nikogar. A mami se v trenutku ustavi sredi pločnika in se prime za usta. Zgrabim jo za komolec, misleč, da ji je postalo slabo. Večkrat jo zgrabi vrtoglavica in potem mora čim prej sesti.
»Pozabila sem zobno protezo!« pove vsa zgrožena.
»Eh, pa kaj! Saj bova sami na kavi,« jo tolažim.
»Ne morem hoditi taka okoli. Počakaj me tu, takoj bom nazaj
Tako odločna zna biti, da bi bil ugovor brezploden. Torej jo pustim, da krene domov po zobno protezo, saj nisva daleč od njenega bloka. Zrem za njo in prevzame me, kako urno stopa, kako drobna je, le vsa nekako prelomljena, kot bi jo teža let vlekla proti zemlji. Potem čakam. Opazujem mimoidoče in se čudim, da je v mestu, kjer sem preživela šestdeset let, vse več neznancev. Od kod neki pridejo? Ali pa se ljudje res tako spreminjamo, da se po desetletjih sploh ne prepoznamo več? Saj se tudi priseljujejo, a vse manj – v Lendavi namreč ni nobene industrije več, prišleki se nimajo kje zaposlovati. Revščina je prišla tudi do nas …

Deset minut, petnajst … začne me skrbeti. Počakam še nekaj minut, potem pa krenem proti maminemu bloku. Toliko časa ji proteza nikakor ne bi mogla vzeti!
»Jezus, kaj je s tabo?« zavpijem, ko odprem vhodna vrata. Tišina.
Najdem jo na kuhinjskih tleh. Nepremično leži na boku, oči ima zaprte … a diha, bolj sope. Stresem jo za ramo, odziva pa ni. Previdno jo dvignem v sedeč položaj in jo naslonim na kuhinjski element. Čutim, kako mi srce tolče v grlu in v hipu sem vsa preznojena od groze. Nekaj požirkov hladne vode jo počasi le vrne v življenje. Ni prvič, da je omedlela …
»Mami … si pozabila zjutraj na zdravila?«
»Zdravila? Že nekaj dni jih nimam več …« momlja, še napol odsotna.
»Zakaj pa mi nisi povedala, da bi ti šla po recepte?«
Počasi se skobaca na noge. Ponudim ji bombon, da se ji dvigne sladkor v krvi.
»Nisem, hotela sem ti reči, potem pa nisem … dobro sem se počutila …« zmedeno mrmra.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Sprenevedanje državnih institucij

Bolni otroci, ki jim država kaže hrbet. Revni in lačni ...

KOLUMNA: Prijaznost

Slovenci in Slovenke smo sila prijazen narod, posebno k...

Slovenci znamo stopiti skupaj: Pomoč malemu Krisu

Najbrž ni več Slovenca, ki v teh dneh ne bi spoznal pri...

KOLUMNA: Trgatev

Trgatev je tisti čas, ko vesele družbe pod in med brajd...

KOLUMNA: Ko po šestih letih vnuku pomahaš v slovo

Ni mi bilo lahko in le s težavo sem zadrževala solze. M...

MOJ NASMEH: Zobni kamen, karies in še kaj

Ne gre tako hitro kot sem si predstavljala. Preden se v...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.