Dekle ga je imelo v pesti kot mačka kilavega vrabca, ki je ravnokar strmoglavil iz toplega gnezda. Vesela sem bila zanj, v bistvu tudi zanjo, ko sem izvedela, da ji je doma težko: oče alkoholik je prezgodaj preminil, upokojena mati komaj komaj shaja z majhno pokojnino, tako da si mora za študij služiti s priložnostnimi deli na študentsko napotnico. In da ji pomaga starejši brat, kolikor pač zmore.
»Našla sva poceni stanovanje, »je povedal dragi sin, tako mimogrede, kot da govori o majhnem nakupu v Mercatorju. Napela sem ušesa.
»Stanovanje? Bosta že kar živela skupaj?« mi je ušlo. Morda je zvenelo malce preveč nervozno? Sinov oče se je z dvignjenimi obrvmi (kar je pomenilo povečano stopnjo previdnosti) zastrmel vame, v sina, nato še v srčasti obrazek nove članice naše družine, kandidatke za snaho, a ni rekel niti besedice. Samo radovedno je buljil v nas. A sem ga brala: v krivuljah njegovih možganov se je zibala misel, da taka naglica ne pomeni nič dobrega.
»Samo 300 evrov bo najemnina,« je dodala čedna mladenka in se stisnila k mojemu ljubemu otroku. Pobliskavanje v možganih me je malce ohromilo, tako da se je zvonček, ki bi moral opozorilno zazvoniti, potuhnil. Rekla sem si le: pusti ju, morda bo pa zveza zelo uspešna! In ostalo je pri tem.
Dekle je bilo silno pridno: ko sta ob vikendih prišla domov, je v stanovanju postorilo vse, ne da bi ji kdo kaj rekel. Celo v vinogradu in na vrtu je takoj ugotovila, kje je njena, na videz nežna ročica kar najbolj dobrodošla. Čudila sem se in čudil se je tudi naš družinski poglavar, ker takšne kandidatke za snaho pač še ni bilo blizu.
»Vajena je delati vse,« sem glasno razmišljala, »doma mora poprijeti za vsako opravilo. Celo traktor zna voziti, je povedal ljubi sin, kositi na star način … no, videl si, kako je spretna tudi pri vinogradniških opravilih.«
»Ta najin mlajši sin ima pa res presneto srečo,« je dejal mož. Zvenelo je tako, da nisem vedela, če gre za pohvalo ali norčevanje.
Vzljubila sem jo, res. Radi sva skupaj nakupovali in kar v navado mi je prišlo, da sem jo peljala po prodajalnah, ji kupila to in ono, da ne bi hodila okoli zmerom le v ponošenih kavbojkah in starih majicah, in ker mi je ugajalo, da jo razveseljujem. Vsaka stvar, še tako poceni cunja, ji je pristajala kot ulita.
In v mislih sem jo ves čas imenovala le Srčica.
Nekaj mesecev je minilo, velika ljubezen je očitno cvetela, idila v skupnem stanovanju zaljubljenega študentskega parčka je še kar trajala. Študirala je računalništvo in od nje sem se res veliko naučila. Pravzaprav je končala srednjo medicinsko šolo in eno leto delala v kranjski bolnišnici, šele potem se je odločila za nadaljnji študij računalništva in biologije. Tudi sinu je pomagala pri usvajanju računalniških skrivnosti, on pa jo je inštruiral pri biologiji. In potem ji je za prvo obletnico ljubezni kupil nov računalnik, češ da ji domači nič več ne pomagajo. In kako naj bo uspešna pri študiju računalništva, če nima računalnika? No? Razumela sem in še sama nekaj malega primaknila, da ni zapravil vseh svojih prihrankov.
Potem pa – bilo je v petek zvečer konec maja – sta svečano objavila veliko novico, da gresta na potovanje v Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan.
»Greva, zaslužila sva si,« je dejal ljubi sin, »samo še en pogojni izpit za tretji letnik opraviva, potem pa kreneva za kakšen mesec na pot po svetu.«
»Za letalske vozovnice sva odrinila samo 250 evrov,« je vedro dejala Srčica. »Imela sva presneto srečo, moj znanec iz turistične agencije nama je pomagal dobiti najcenejše vozovnice.«
»No ja, zveni privlačno,« sem pripomnila, potem pa obotavljivo dodala, »a kljub temu potrebujeta vsaj še 700-800 evrov za življenje v mesecu dni. Od kod jih bosta vzela?«
»Nekaj botaničnih strokovnih člankov sem objavil,« je pojasnil ljubi sin. »Varčevala sva, kjer se je dalo … No, nekaj bosta pa verjetno primaknila še vidva … kot vsako leto …« Midva – torej družinski poglavar in jaz – sva se spogledala. On seveda ni zinil nobene, v meni pa se je že začel vrtinčiti ciklon ogorčenja, zato sem se previdno ugriznila v jezik in zmignila z rameni. Zdelo se mi je predrzno in preveč vsiljivo. Za sina seveda rada dam, za tuje dekle pa nimam namena trošiti svojih dragocenih prihrankov. Ko sem ljubemu sinu to odločno povedala na štiri oči, me je okrcal: »Kakšna si! Vedno pomaga, ko sva doma, vse postori in nikoli ne teži zaradi tega. Ti pa stiskaš vsak cent, kot da bi bili reveži. Pa sem mislil, da jo imaš rada«
»Saj jo imam rada. A dokler ne vemo, kako in kaj bo z vama … nočem se prenagliti …«
»Jezus, mama! Ne moreš vedeti, ni garancij. Tudi vidva z očetom se še vedno lahko razideta, čeprav sta na videz neločljiva, okorela zakonca …«
»Hvala sin, zelo prijazno si se izrazil,« sem bila ogorčena. A ko sem pretuhtala njegove besede, sem ugotovila, da ima prav. V ljubezni ni garancij. In sem jima seveda dala denar. Ostalo je med nama, nikomur nisva povedala.
Res ju ni bilo mesec dni. Medtem, ko sta potovala, smo dobili v hišo nenadejan obisk: na vrata sta potrkala dekletova mati in brat. Šok je bil popoln! Kako lahko prideš na obisk k popolnim tujcem kar tako, brez opozorila. Kot da se jima zdi samoumevno … Kaj sva mogla? Prijazno sva jima odstopila vikend v goricah. Vsak dan sem jima skuhala, s poglavarjem družine sva ju vozila naokoli, da sta spoznala Pomurje in vse do Blatnega jezera, da sta doživela še košček Madžarske. Bilo jima je zelo všeč in sta ostala ves teden. Že po treh dneh sem imela živce totalno nacefrane!