Z Romano me je seznanila Frida. Nekaj časa sta živeli v isti stanovanjski skupnosti, a ne dolgo. Dovolj časa pa, da sta se spoprijateljili in si v najbolj težkih in nesrečnih trenutkih tudi pomagali.
Romana je, kot sama pravi, odraščala v družini v kateri ni nikoli trpela ne pomanjkanja, ne ljubezni. Pravzaprav je imela obojega ravno prav na razpolago. Oče je bil bolj strog, mama zelo mila in ustrežljiva. Edino drobno napakico vidi v dejstvu, da je odraščala domala sama, saj je sestrica rodila šele potem, ko je že zakoračila v puberteto.
»Bila sem navajena, da sem vso starševsko ljubezen prejemala sama, potem pa sem si jo morala deliti z vsiljivko,« je počasi trgala iz sebe besede Romana.
V tistem času, kmalu po rojstvu sestrice, je tudi pričela jecljati, kar se ji danes, po več letih, sploh ne zdi čudno.
»Bila sem egoistična in zoprna najstnica, ki ni prenašala konkurence. Tistega, kar sem imela, pa nisem znala dovolj ceniti.«
Namesto da bi pomagala mami, ki je bila zaradi poroda v zrelejših letih zelo izmučena in utrujena, je pričela bežati od doma. Najprej jo je bilo povsod polno v domačem mestu, potem pa so se pričeli vrstiti pobegi celo čez mejo. Kar pravzaprav niti ni bilo tako enostavno, saj je bila mladoletna, pa tudi cariniki in obmejni policisti do smrkelj njenega kova niso bili preveč usmiljenega srca.
Vprašala sem jo, če se ji starši niso nič smilili, ker jim je pričela delati sive lase.
Začudeno me je pogledala.
»Kateri najstnik pa je še kdaj mislil na druge, zlasti na tiste, ki jih želi prizadeti« je bila presenečena.
Na enem od takih pobegov se je seznanila z dvema fantoma, ki sta kradla v obmejnih trgovskih centrih, kamor so se svoj čas zgrinjale grupe Slovencev po nakupih. Romana se jima je pridružila predvsem zato, ker je v kraji videla nek poseben izziv, neko draž, za katero ni imela imena.
»Ko sem prvič odnesla iz trgovine rutico, neko povsem ničvredno indijsko blago, sem v sebi čutila nekaj podobnega kot čutijo tisti, ki doživijo orgazem. No, če sem poštena, so bili občutki še bolj božanski. Fanta sta me butasto gledala, ko sem jima razlagala o tem, zato sem pozneje raje molčala, da me ne bi imeli za trapasto,« je nadaljevala Romana.
Nikoli ni kradla velikih stvari. Takih, ki jih ne bi mogla skriti za vetrovko, v žep, torbico ali jih zatlačiti za hlače. Pri tem je postajala vedno bolj drzna. Planov o tem, kako bo izvedla tatvino, ni nikoli delala. Veliko bolj ji je bilo všeč, če so se stvari odvijale spontano, nenačrtno.
»Na pogled sem bila zelo nedolžen otrok. Pravzaprav nič posebnega. Imela sem rep, ker mi je šlo na živce, da so mi dolgi lasje mahedrali okoli oči in ust. Tudi oblečena sem bila zelo spodobno, tako da nisem nikomur padla v oči. S kolegoma smo le pazili, da se nismo preveč pogosto pojavljali na enem in istem mestu.«
Potem pa je eden od fantov, povsem slučajno, padel v roke varnostnikom v neki veliki blagovnici. Bil je nepazljiv in škatla, v kateri so bile računalniške igrice, mu je izza jakne zdrknila na tla ravno pred pazljivimi očmi moža postave.
»Takrat sem bila na drugi strani trgovine, vendar sem imela na celotno dogajanje dokaj dober pogled,« nadaljuje Romana.
»Stekla sem bliže in čeprav se je okoli varnostnika in kolega že nabrala gruča ljudi, sem se prerinila v ospredje in molče opazovala, kaj se bo zgodilo. Bilo je napeto kot v filmu. Še dobro se spominjam, kako sem žarela od nekih nepojasnjenih užitkov, istočasno pa sem bila neskončno vesela, da imam tudi sama polne žepe nakradenih predmetov, za katere živ bog nima pojma. Že kmalu so kolego odpeljali policisti, bil je izjemno fer, saj me ni izdal. Jaz pa sem potem, čez kakšne pol ure, odkorakala iz trgovine kot da ne bi bilo nič…«
Romana se je občasno sicer vračala domov, včasih le zato, da je v svoji sobi skrila nakradene stvari. Največkrat pa jih je vrgla v reko. Potem, ko jih je odnesla iz trgovine, zanjo niso imeli nobene vrednosti več….
»Če pomislim, da sem v tistih norih časih, ko sem bila polna ljubosumja in grdih misli, pustila tudi šolo, bi se najraje natepla, če bi kaj koristilo,« je vmes, med pogovorom, večkrat vzkliknila.