Smrt je torej neizbežen del našega življenja. Lahko jo sicer za nekaj časa izrivamo in o njej nočemo nič slišati, nas pa preveč stvari v vsakdanjem življenju spominja na smrt, da bi lahko mirno živeli v zanikanju. Prav naš osebni odnos do smrti zelo zaznamuje vse naše življenje. Če se zavedamo, da se bo življenje v takšni obliki, kot ga živimo sedaj, nekega dne končalo, bomo živeli drugače. Potem nam bo morda bolje uspevalo razlikovati med tem, za kar je vredno uporabljati vso svojo energijo in ljubezen in med tem, kar tega ni vredno. Ob takšnem razumevanju smrt ne bo nekaj, kar bi nas napolnjevalo z grozo, ampak nas kot zaključek življenja tu in sedaj lahko napolnjuje s hvaležnostjo za vse, kar smo doživeli. Namesto strahu bo več hvaležnosti.
Nihče od nas ne ve, koliko let ima na razpolago. Zato je treba temu trenutku sedaj dati čim večjo vsebino. Jutri morda ne bo več časa. Morda jutri ne boš več mogel reči besede zahvale, ljubezni priznanja, prošnje za odpuščanje. Kar moreš, stori torej danes. Če bi se ljudje tega zavedali, bi živeli bolj polno in bi verjetno ne ostalo toliko nerešenih problemov po smrti in bi laže živeli.
Tako kot ne vemo za uro svoje smrti, nam ostaja neznano še marsikaj drugega v življenju. Nič drugega nam ne preostane, kot da se vedno bolj učimo živeti z negotovostjo. Z negotovostjo je povezano tudi marsikaj, kar se tiče našega zdravja. Ne samo, da ne vemo, koliko časa bomo živeli, tudi ne vemo, kako bomo živeli. Zdravi ali bolni, s težavami, ki se jih da odstraniti, ali s težavami, s katerimi je težko živeti. Same neznanke, s katerimi moramo preprosto računati.
Če smo že pri bolezni rekli, da ostane človek z boleznijo nazadnje sam, velja to še toliko bolj za umiranje. Umreti mora človek sam, pa če ima še toliko ljudi okrog sebe. Lahko mu s svojo prisotnostjo olajšajo zadnje dneve, na pot tja čez pa se mora odpraviti sam in brez česarkoli, kar mu je v življenju morda veliko pomenilo. Prav v tem smo si tudi vsi enaki, ne glede na družbeno poreklo, na premoženje, izobrazbo …
Človek se je v različnih obdobjih in v različnih kulturah različno srečeval s smrtjo. Morda sta za današnjega človeka prav zaradi izrivanja smrti značilni dve stvari. Po eni strani bi življenje umirajočega najraje kar zaključili in govorimo o evtanaziji. Po drugi strani pa bi življenje, ki se poslavlja in kjer ni več povratka še in še umetno vzdrževali, samo da človek ne bi umrl. Oboje je zelo problematično.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)