Biti v sebi zdrav pomeni tudi videti smisel življenja, vsega svojega početja, tudi takrat, ko življenje ni ravno lahko. Biti zdrav pomeni začutiti še neko drugo resničnost, ki je onkraj dosegljivega, zaradi česar dobiva vse tu in sedaj neko novo dimenzijo.
V svojem življenju sem srečala veliko ljudi, ki so bili telesno zelo bolni in prizadeti, pa ob njih nisi nikoli imel občutka, da so bolni, O svoji bolezni in prizadetosti tudi niso veliko govorili. Nekateri med njimi so že pokojni. Za vse sem neizmerno hvaležna, da sem jih srečala. Vedno znova so mi dali novega poguma za življenje in ob njih sem vedno znova začutila, da je poleg medicine in vseh številnih oblik zdravljenja in pomoči še nekaj, kar nam daje temeljno oporo in nam pomaga živeti.
Vsak človek na svoj način išče to temeljno oporo. Važno je, da jo išče, da se ne da preslepiti mnogim obljubam za zdravo življenje, kjer gre pravzaprav samo za denar. Kdor ne sprejema življenja v celoti, tudi z boleznijo in smrtjo, bo naredil vse, da to zanika in bo hitro plen raznih nerealnih obljub.
Sama izhajam iz krščanstva, v katerem najdem odgovore na mnoga vprašanja, ki se tičejo zdravja in bolezni, življenja in smrti. Ne tako, da bi mi bilo zaradi vere vse kar preprosto in lahko, ampak da mi pomaga zaslutiti še neko večjo resničnost, ki je za vsem tem, kar vidimo in otipamo.
V bistvu gre za duhovno dimenzijo našega življenja in pri tem mi ves čas prihaja na misel Mojzes pred gorečim grmom:
Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k božji gori Horeb. Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel. Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« Ko je Gospod videl, da prihaja gledat, ga je Bog poklical iz sredine grma in rekel: «Mojzes! Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.« Bog je rekel: »Ne hodi sem! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati v Boga. (2 Mz 3,1-6)
Za ta goreči grm gre. Lahko se mu samo približujemo, potem pa moramo v neki razdalji obstati in si sezuti sandale z nog. Zelo spoštljivo. Če malo pomislim na svoje življenje, se mi zdi eno samo približevanje temu gorečemu grmu, tudi ob bolezni. Morda v določenih trenutkih na to lahko pozabim, pa ne za dolgo. Nikoli se ga ne bom mogla dotakniti, nikoli pokukati v njegovo skrivnost. Morda nekoč v večnosti.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)