Tine je imel takrat štiriinštirideset let, bil je še vedno postaven moški, sledu o sivih laseh ni bilo še nikjer.
Ljubezen je rasla in postajala vse trdnejša in Bojan in Larisa sta sklenila, da se poročita. Po letu dni poznanstva sta si rekla da in Larisa se je preselila k njemu.
Oče Tine si je uredil bivališče v spodnjem nadstropju hiše, Bojan in Larisa sta si uredila podstrešno stanovanje. Ker pa je bil Tine sam, je Larisa pripravljala kosilo tudi za njega. Prav tako se je ponudila, da mu pomaga pri gospodinjskih opravilih.
Bojan je bil srečen, lepše si ni mogel zamišljati prihodnosti. Larisa in njegov oče sta postala prava prijatelja in imeli so se lepo. Vse dokler Larisa ni zanosila.
Ko mu je povedala, da je noseča, je bila nekoliko žalostna, prestrašena. Bojan pa je bil srečen, najsrečnejši in novico je takoj povedal očetu. Tudi ta je bil vesel, da bo dobil vnuka. Oba sta težko čakala, da bo na svet prijokalo malo bitje, le Larisa se dogodka ni veselila. Takrat se je Bojan sam pri sebi bal, da po porodu ne zapade v depresijo. Veliko je slišal o tem in tega si res ni želel.
Larisa je rodila deklico, ime zanjo je prepustila Bojanu in poimenoval jo je Maja.
Deklica je rasla in tudi stanje Larise se je počasi umirjalo. Ni več tako pogosto jokala, vse bolj se je posvečala deklici. A nikoli ni bila več takšna, kot je bila tedaj, ko sta se spoznala. Skoraj nikoli več se ni nasmehnila.
Ko je povedala, da se bo vpisala na fakulteto in se izšolala, je bil Bojan zadovoljen. Menil je, da potrebuje zaposlitev izven doma, da jo bo študij osrečil. Na nek način jo je. Povsem se mu je posvetila, vmes skrbela za Majo in občasno hodila v službo. Redne službe ni imela, delala je honorarno, kjer so jo pač potrebovali.
Šest let se stanje ni bistveno spremenilo. Larisa je ostala resnega pogleda, večkrat jo je zalotil, ko je zrla v prazno in premišljevala. Po šestih letih pa je rekla nekaj, kar si ne bi nikoli mislil. Da hoče stran, da hoče ločitev. Pretreslo ga je, ni razumel. Ničesar več ni razumel. Še vedno jo je ljubil, čeprav je ona postala hladna odkar sta imela hčerko. A še vedno je upal, da bo nekoč spet tako, kot je bilo na začetku…
Bojan je pogledal na uro na nočni omarici. Tri zjutraj. Obrnil se je na bok in zatisnil oči. Ko bi mu uspelo zaspati vsaj za nekaj uric!
Ko je Bojan odšel v spalnico, si je Larisa oddahnila. Pričakovala je, da jo bo zasliševal, da bo kričal, da ji ne bo dovolil oditi. Pa je sprejel dokaj mirno. Sedaj, ko je bilo to težko opravilo za njo, je nekoliko olajšano zadihala. Mogoče ji bo res uspelo in bo lahko odšla stran. Končno stran, ven iz hiše, ki jo je tako močno sovražila vsa ta leta! In končno se ji je ponudila priložnost, ki jo je tako dolgo čakala. Najprej je dobila čudovito službo, nato še stanovanje, ki je bilo primerno zanjo in za Majo. Kar pa je bilo najvažnejše, stanovanje je bilo uro vožnje stran. Dovolj daleč, da začne znova in poskuša pozabiti na vse.
Larisa ni odšla v spalnico, bila je prepričana, da Bojan ne more zaspati. Iz omare je vzela odejo in legla kar na kavč v dnevni sobi. Tam je nameravala prespati noč. Zjutraj pa naj bi začela znova.
A vedno ni bilo tako, na samem začetku je bila Larisa prepričana, da bo njeno življenje lepo, da bo srečna, da bo ljubila za vedno.
Ko je spoznala Bojana, ji je srce divje bilo, ko jo je prvič poljubil, je bila najsrečnejša pod soncem. Resnično ga je ljubila, ljubila vse, kar je bilo z njim povezano.
»Rad bi te predstavil očetu,« ji je nekoč dejal.
Vztrepetala je, predstavil jo bo! Torej misli resno!
Prikimala je in že naslednjega dne jo je odpeljal v lepo hiško. Njegov oče ju je pričakoval in sprejel z velikim nasmehom.
»Ti si torej Larisa,« ji je rekel in stisnil dlan.
»Me veseli, da sem vas spoznala,« je pričela Larisa. Njegov oče ji je bil všeč. Imel je temne lase, še vedno mladosten videz. Bil je zelo prijazen in kot je uganila kasneje, tudi zgovoren in nevsiljiv.
Ko sta z Bojanom odhajala, pa ji je rekel celo, naj ga kliče kar po imenu. Res je bil dober človek.
»Sedaj vem, po kom si,« je rekla Bojanu, ko sta bila v njegovem avtu.
»Da, spoštujem ga. Nikoli mu ne bi rekel žal besede. Zame je oče na prvem mestu,« je povedal ljubeznivo.
Najbrž ni mislil dobesedno, toda to, da je oče na prvem mestu, se je Larisi zasidralo naravnost v srce. Ampak, saj je vseeno. Ker je bil oče dober in prijazen, do prepira zagotovo ne bo prišlo nikoli. Verjela je, da je prišla v čudovito družino, kjer bo živela v sreči in ljubezni.
Vse več časa sta Bojan in Larisa preživljala v domači hiši. Njegov oče ju ni nikoli motil, vedno se je uvidevno umaknil. Tako sta imela hišo zase. In več časa, ko sta preživela skupaj, bolj sta bila prepričana, da sta ustvarjena drug za drugega. Sklenila sta, da se poročita. Tine je bil novice zelo vesel.