»Vedel sem, da se bosta poročila in težko sem čakal dne, ko bosta to tudi povedala,« je zadovoljno prikimal.
»Če nimaš nič proti, bi si uredila dom v zgornjem delu hiše,« je predlagal Bojan.
»Seveda! Jaz bom svojo kramo preselil spodaj, vidva pa imejta zgornji del. Upam, da vaju ne bom motil,« je kimal Tine.
»Upam, da midva ne bova motila tebe,« se je smejal Bojan.
Larisa pa je bila preprosto srečna. Kot v pravljici. Ker je bil Tine tako dober, se je seveda ponudila, da bo kuhala za vse, da bo pospravljala in prala tudi zanj.
»Boljše nisi mogel dobiti,« je Tine pomežiknil sinu.
Dan poroke je bil tu. Larisa je bila nervozna. Veselila se je, ob enem pa upala, da bo lepo, da bo življenje mirno in da bo vsak dan nekaj posebnega.
Poroka je bila v majhnem številu ljudi, a zato nič manj vesela. Bojan in Larisa sta se ves čas dotikala, se poljubljala in si šepetala besede ljubezni.
Potem se je pričelo novo obdobje v Larisinem življenju. Postala je gospodinja in žena. Vse je rada opravljala.
Ker ni imela redne zaposlitve, je Bojan mnogokrat ostal v službi in delal nadure. A Larisi ni bilo dolgčas. Njegov oče jo je večkrat povabil na kavo in klepet.
»Vsaj družbo ti lahko delam, da ne boš sama, da ti vsaj malo povrnem za vse, kar storiš zame,« ji je govoril hvaležno.
Kmalu se je med njima stkala prava prijateljska vez in Larisa mu je lahko zaupala vse. Tudi Tine se je njej popolnoma odprl in ji govoril o svoji ženi, Bojanovi materi: »Bila je edina v mojem življenju. Če bi bila še živa, sem prepričan, da bi se razumeli. Olga je bila preprosta, imela je veliko srce. Nikogar ni sovražila, pri njej je bil vsak dobrodošel!«
Ko je govoril o njej, je bilo v njegovem glasu zaznati kanček žalosti, predvsem pa veliko ljubezni.
»Srečen si lahko, da si jo imel, da imaš sedaj vse te lepe spomine nanjo,« mu je govorila Larisa.
»Ko je umrla, sem vedel, da ne bom našel druge. Druge ne bi mogel ljubiti. Vsaj ne tako močno, kot sem Olgo,« je povedal Tine.
»Ampak, mlad si še, pred tabo je še polno lepih dni,« je rekla Larisa.
»Te dni nameravam posvetiti novi mladi družini in ji pomagati,« je rekel in jo prijel za roko.
Larisa se je nasmehnila in prikimala.
Skoraj vsako popoldne sta bila s Tinetom skupaj, ko pa se je ura bližala peti popoldan, je odhitela v zgornje nadstropje in pripravila kosilo za Bojana do konca. Največkrat se je vračal iz službe ob šesti uri in vedno ga je na mizi čakalo kosilo. Larisa pa mu je delala družbo medtem, ko je jedel.
Tistega dne je deževalo. Bojan je tako kot vedno odšel zgodaj od doma, tudi Tine je bil v službi. Larisa se je odločila, da bo pekla piškote, potem pa pospravila po Tinetovem stanovanju. Vsake toliko časa je pri njem naredila generalko. Tine ni znal pospravljati, zato ji je bil še kako hvaležen.
Ker je pekla piškote, ji je postalo vroče. Odpela si je gumbe na srajci, bila je sama, nihče je ni gledal. Potem pa je pozabila.
Ob poldan je pričela s čiščenjem spodnjega stanovanja. Prižgala si je radio, poslušala glasbo in vneto pospravljala. Kdaj je prišel domov Tine, ni slišala. Niti ni opazila, da stoji v sobi in jo gleda. Ko se je obrnila, je prestrašeno kriknila: »Oh, nisem te pričakovala! Prestrašil si me! Je res že toliko ura?«
»Oprosti, ni bil moj namen, da te prestrašim,« se je nasmehnil. Oči so mu zdrsnile nekoliko nižje in se ustavile na Larisini srajci. Šele tedaj se je spomnila, da je njena srajca odpeta in da kaže svoj bel čipkasti modrček.
»Oh,« je sramežljivo rekla in hitela z zapenjanjem gumbov.
»Saj me ne moti, verjemi, da me ne moti,« je tiho rekel in se ji približal. Ustavil se je šele tik ob njej in jo gledal. Tega pogleda ni poznala, še nikoli ga ni videla.
»Tine,« je dahnila nekoliko zmedeno.
»Larisa, ne morem si pomagati, toda, tako lepa si,« je razburjeno pričel.
»Tine, raje grem,« je rekla in se odmaknila. Postalo jo je strah.
»Ostani, prosim, ostani. Nihče ne bo vedel,« je pričel Tine. Stegnil je roke proti njej in jo močno objel.
»Prosim, pusti me! Ne poznam te! Kaj te je pičilo?! Prosim, ne,« je prestrašeno rekla.