A Tine je ni poslušal. Njeno telo ga je popolnoma prevzelo in bilo mu je vseeno, kdo je Larisa. Stegoval je roke po njej in ji trgal oblačila. Larisa je pričela jokati, poskušala ga je odriniti stran, toda to ga ni ustavilo. Še z večjo strastjo je hlastal po njej. Naslonil jo je na nizko omaro v dnevni sobi in Larisa je zaprla oči in od groze zakričala, ko je začutila, kako prodira vanjo.
Tistih nekaj trenutkov je bilo za Lariso najbolj grozno doživetje v njenem življenju. Tresla se je po vsem telesu in jokala. Ko je končno prenehal in se odlepil stran od nje, je gledal v tla.
»Oprosti mi, ne vem, zakaj…« je zmedeno pričel in gledal stran. Popravljal si je hlače in še vedno sopel.
Larisa ga ni več poslušala, stekla je skozi vrata v zgornje nadstropje in se zaklenila. Le nekaj minut zatem je trkal na vrata, a ni odprla.
»Larisa, poslušaj, naj ostane med nama. Ne bo se ponovilo, obljubim! Raje ne govori Bojanu. Veš, saj ti ne bi verjel, prepričan sem, da bi verjel meni. Rad me ima, moj fant. Nikar ne uniči zakona, potrlo bi ga, če bi te moral postaviti pred vrata. Prepričan sem, da bi bila na slabšem ti,« je govoril na drugi strani vrat.
Larisa je prestrašeno poslušala in si oddahnila šele, ko je zaslišala korake, ki so se oddaljevali. Nato je še v šoku odšla v kopalnico in trgala oblačila s sebe. Sedla je v banjo in jokala. Pustila je, da voda spira njeno telo…
Preden je Bojan prišel domov, se je za silo uredila. A ni bila pri moči, da bi skuhala kosilo. Ležala je v postelji, kjer jo je našel.
»Ljubica, si dobro,« je vprašal, ko je vstopil v sobo.
»Ne, boli me glava in tako čudno se počutim. Očitno se me loteva gripa,« je izjecljala na robu solz.
»Kar počivaj, ne vstajaj! In ne skrbi zame, pripravil si bom jajčka,« je rekel ljubeče in jo pobožal po laseh. Nato jo je pustil samo, zaprl je vrata in odšel v kuhinjo.
Le kako je sploh mogoče, ta ima tako podel človek, tako ljubečega sina, se je spraševala Larisa in tiho jokala. Toda, saj je bil tudi Tine vedno tako dober do nje. Le kaj ga je pičilo? Zakaj je to storil in ji uničil življenje?
Kako naprej, res ni vedela. Ni imela službe, ni imela kam. Njeni starši so živeli daleč stran. Nikoli se niso razumeli in bila je prepričana, da je ne bi sprejela pod streho. Niti na njeno poroko nista prišla. Rekla sta, da je predaleč.
Izhoda ni našla, nikjer ni bilo nikogar, ki bi ji lahko pomagal. Sama je morala najti rešitev, se opreti nase. Bo lahko pozabila? Ne, nikoli! Bo lahko sploh še kdaj pogledala Tinetu v oči? Morala bo. Bojan ne sme posumiti ničesar. Ne bi ji verjel. Tine je imel prav, Bojan bi mislil, da laže, napodil bi jo. Še dobro se je spominjala, kako ji je nekoč dejal, da je njegov oče zanj na prvem mestu. Ne bi ji verjel.
Prvih nekaj dni je bilo morečih. Larisa je ostala v postelji in se borila z bolečino. Ni upala vstati, ni upala ven iz stanovanja. Takoj, ko je Bojan odšel v službo, je zaklenila za njim in odklenila šele, ko je prišel domov.
»Zakaj se tako zaklepaš,« je bil začuden.
»Za vsak slučaj, če bi zaspala. Ne bi slišala, če bi kdo prišel,« se je izgovorila.
»Toda, saj je spodaj oče,« je dodal.
»Pa ne vedno, včasih kam gre,« je rekla.
»Tudi prav. Če se zaklenjena bolje počutiš, potem le,« je kimal. Objel jo je in jo zaskrbljeno pogledal: »Še vedno si bleda. Se počutiš kaj bolje? Mar ne bi obiskala zdravnika?«
»Ne, nikar ne skrbi, na bolje mi gre. Še nekaj dni in bom dobra. Žal mi je, da sem zbolela in že nekaj dni nimaš kosila,« je rekla.
»Ah, popolnoma vseeno je! Važno je, da se pozdraviš,« je zamahnil z roko.
Vsak dan, ki je sledil, je nekoliko omilil bolečino. Počasi je Larisa prihajala k sebi, poskušala bolj trezno razmisliti o vsem. Počasi so jo nehale tlačiti more, a ves čas je vedela, da v tej hiši ne ostala niti dneva več, kot bo potrebno. Odločila se je, da se bo vpisala na fakulteto in si tako omogočila življenje na svojem. A ni bilo tako lahko. Kmalu je namreč izvedela, da je noseča. To je bila zanjo najhujša novica. Noseča, pa ni vedela, kdo je oče. Vse noči, ko je prebedela, se je spraševala, zakaj si je zaslužila tako veliko kazen. Kaj je storila, da mora sedaj tako trpeti. A otrok je bil tudi njen, zato se je odločila, da ga bo imela. Novico je povedala Bojanu, ki je seveda vriskal od veselja.
»Ljubica, saj to je čudovito! Ne morem verjeti, otrok! Še preden sva ga uspela načrtovati, je prišel. Sam od sebe! Takoj grem povedat očetu,« je vriskal in stekel skozi vrata.
Larisa je obsedela na stolu in trepetala. Bojan se je vrnil z očetom. Ta je stopil do nje, jo rahlo objel.