»Čestitam, Larisa. Postal bom dedek,« je rekel in se veselil.
Le kako je mogel!? Dedek ali oče? Larisa ga je molče gledala, v sebi pa čutila le sovraštvo.
Vso nosečnost je pridno študirala, se izogibala Tinetu in skrbela zase. V vseh teh mesecih, ko je nosila otroka, ni minila noč, da ne bi jokala in se spraševala, čigav je otrok. Velikokrat je bila na koncu z močmi, velikokrat si je želela, da bi Bojan vedel, a nikoli ni zbrala dovolj poguma, da bi mu povedala.
Ko je rodila Majo, je bil Bojan zelo ponosen. On ji je izbral ime, Larisi je bilo vseeno. Toda več časa, ko je preživela skupaj z njo, bolj jo je ljubila.
»Vseeno mi je čigava si, vseeno mi je, kdo je tvoj očka, si le moja in omogočila ti bom lepo življenje,« ji je nekoč zašepetala na uho.
Vrgla se je v študij, kolikor ji je le čas dopuščal in skrbela za malo. Kosila za Tineta ni več kuhala, niti ni prestopila praga njegovega stanovanja. A Tine ni rekel niti besedice. Bojanu pa je povedal, da je čas, da sam začne skrbeti zase in da noče obremenjevati Larise sedaj, ko ima polno dela. Bojan se je, čeprav nerad, strinjal z njim.
Tako so minevala leta in končno je prišel dan, ko je Larisa diplomirala. Takrat je bila srečna, bila je bližje svojemu cilju. Aktivno je pričela iskati službo, seveda izven kraja, kjer sta živela.
Ko jo je našla, je bil Bojan začuden: »Tako daleč? Vozila se boš skoraj eno uro. In kdo bo pazil na Majo?«
»Ne skrbi, vse sem uredila. Zjutraj bom Majo peljala s sabo, zraven stavbe, kjer delam je vrtec, kasneje bo lahko tam hodila tudi v šolo. Zjutraj bo šla z mano, vrača se bo z mano,« mu je povedala.
Bojan se je strinjal in tako je bilo.
Le nekaj mesecev je Maja hodila še v vrtec, nato v prvi razred. V tem času je Larisa našla primerno stanovanje, ki je bilo oddaljeno od njene službe le nekaj minut. In čas je bil, da izvede svoj načrt…
Jutro je bilo lepo, sončno. Larisa je vstala zgodaj, pripravila je Majo za v šolo in jo odpeljala.
Med vožnjo ji je razložila, da bosta kmalu pričeli živeti drugje.
»Ampak, zakaj? Bosta z nama tudi dedek in očka,« je zanimalo malo.
»Ne, Maja, ostala bosta tu. Predaleč se voziva, zato bova imeli svoje stanovanje. K očku in dedu pa boš lahko odšla, kadar boš želela,« ji je Larisa razložila.
Maja je poskušala razumeti, čeprav ji ideja ni bila všeč. Z dedom sta bila prijatelja in bilo ji je hudo, da ga ne bi več videvala tako pogosto.
Tega ji Larisa ni mogla ubraniti. Živeli so v isti hiši in Maja je vsak dan stekla k njemu. A sedaj bo tega konec.
Larisa se je počasi vračala nazaj domov. Ni se ji splačalo voziti, lahko bi počakala Majo v stanovanju. Polno stvari je bilo še potrebno urediti, toda vedela je, da jo Bojan čaka, da se bo želel pogovoriti. Čeprav nerada, je vedela, da mora govoriti z njim.
Ko je prišla domov, jo je čakal v kuhinji. Žalostno jo je pogledal in zasmilil se ji je. Ni bil kriv, ničesar ni storil in še vedno ga je imela rada. Toda, ni več mogla. Ne tam.
»Zakaj,« je skrušeno dejal.
»Bojan, prosim te, nikar ne vrtaj vame. Samo dovoli mi, da grem,« mu je rekla. Sedla je k njemu za mizo in ga gledala.
»Ne razumem,« je počasi odkimal z glavo. Zajokal je.
Tudi Larisi so stopile solze v oči. Pobožala ga je po laseh.
»Vse bi dala, da bi bilo drugače, pa ni. Ne morem, Bojan. A vedi, da te imam rada, da nikoli ne bo drugega,« mu je rekla.
»Zakaj potem?! Larisa, zakaj,« je vzkliknil.
Odkimala je.
»Vse je v najlepšem redu, rada me imaš, nimaš drugega in odhajaš. Oprosti, toda res ne razumem,« je bil zmeden,.
»Bojan, ta hiša, tvoj oče…« je pričela
»Dovolj! Ne morem več,« je rekel in vstal. Odšel je skozi vrata in se odpeljal s avtom.
Larisa je na hitro spakirala svoje in hčerine stvari, jih znosila v svoj avto. Ko je še zadnjič nesla stvari v avto, jo je čakal Tine. Za hip je ustavila korak, nato pa počasi stopila do avta.
»Odhajaš,« je vprašal.
Larisa je prikimala.
»Za več dni,« je nadaljeval.
»Za vedno,« je resno rekla in ga sovražno pogledala v oči.
Bil je presenečen. Ostal je brez besed.
»Toda, zakaj,« je neumno vprašal.
»Res ne veš?! Res ne,« je rekla polna sovraštva.
»Larisa, bil sem prepričan, da je tisto že davno pozabljeno,« je pričel presenečeno.