»Le kako naj pozabim, kaj si mi storil? Le kako? In vsak dan, ko pogledam hčerko, se sprašujem, čigava je. Bolan si, Tine in nihče ti ne more pomagati. Nočem te več videti, nikoli več! In upam, da se zavedaš, da si uničil družino, da si pregnal srečo, » je končno povedala, kar je imela na jeziku.
»Larisa, Maja….ne more biti moja. Ko se je rodil Bojan, sem moral na operacijo. Imel sem raka. Nemogoče bi bilo. Maja ni moja,« je zmedeno govoril.
Larisa je onemela. Ni mogla verjeti. Ni njegova! Bojan je njen oče. Hvala ti, bog!
»Ostani, Larisa. Kako naj te prepričam, da ostaneš,« je prosil.
»Nikakor, Tine. Upam pa, da boš nekoč imel toliko vesti, da boš lahko povedal sinu, kaj si naredil njegovi ženi. Zbogom,« je še rekla in sedla v avto.
Maja in Larisa sta se počasi privajali na novo okolje, na novo stanovanje. Maja je bila družabna deklica in kmalu je dobila nove prijatelje, ki so živeli v soseski. Vsak dan, ki je sledil, je bilo bolje. Sicer je še vedno pogrešala očeta in deda, toda ne tako zelo močno.
Kadar je klical Bojan, je Larisa vedno dovolila, da vzame Majo. A vedno se je zmenila, da jo je odšel iskat v šolo. Ni ga želela srečati.
Minilo je kar nekaj tednov. Jesen se je poslavljala in mraz je pričel vse bolj pritiskati. Bil je večer. Maja je že spala, Larisa je urejala papirje, ki jih je prinesla domov iz službe. Pri vratih se je oglasil zvonec. Nikogar ni pričakovala in radovedno je odprla vrata. Tam je stal Bojan. Imel je objokane oči, žalosten pogled.
Larisa je onemela: »Kako si me našel? Kaj je?«
»Vse vem. Povedal mi je. Danes mi je povedal. Po sedmih letih sem izvedel,« je pričel Bojan.
»Vstopi,« je na kratko rekla in ga spustila naprej.
Skrušeno je sedel na stol in jo pogledal: »Zakaj mi nisi povedala?«
»Ne bi mi verjel,« je odkimala.
»Bi! Verjel bi ti. Ti si moje vse! Verjel bi ti,« je povedal.
Stopila je k njemu in ga objela.
»Oh, ljubica, kako si morala trpeti in jaz nisem opazil ničesar. Oprosti mi, oprosti,« je hlipal Bojan.
»Sedaj razumeš, kajne. A vedi, da te nikoli nisem nehala ljubiti,« je zajokala Larisa.
»Začela bova znova. Tu,« je rekel Bojan in se ozrl po stanovanju.
»In…Tine,« je vprašala.
»Ko se bo opomogel od vseh batin, ki jih je dobil od mene, bo najbrž bolje,« se je žalostno nasmehnil Bojan.
»Nikoli, nikoli več nočem slišati zanj,« je rekla Larisa.
»Ne obstaja. Za naju ne, za nas ne. Začeli bomo znova,« je Bojan prikimal in jo poljubil na usta.