»Zakaj jo prodajate,« je zanimalo Miro.
»V njej nočem biti sam. Žena je umrla po težki bolezni, otroci so odšli. Hči me je povabila k sebi. Preselila se je v veliko hišo, v spodnjem nadstropju mi je uredila dve sobi. Živi ob morju, vedno sem si želel biti ob morju, sedaj grem tja,« je povedal možak.
Miri se je za hip zasmilil: »Kadarkoli boste tu, se lahko ustavite! Vedno boste dobrodošli!«
»Hvala, zelo prijazno od vas,« je prikimal veselo.
Pogovorili so se in domenili za ceno. Sklenili so dobro kupčijo in bili vsi trije zadovoljni.
»Preselita se lahko čez štirinajst dni. V tem času mi bo uspelo odpeljati vse, kar potrebujem,« je govoril.
»Prav, potem se vidimo takrat,« je kimal Vid.
Miri se je pogled ustavil na osamljeni hišici in vprašala je, kar je nameraval že nekaj časa: »Tista hiška tam. Je prazna?«
Z roko je pokazala na hišo.
»Ne, v njej živi Beno. Samotar, star petintrideset let. Ne boste ga veliko srečevali, drži se v hiši. Ni nevaren, je pa čudak, z nikomer se ne druži, nihče ne hodi k njemu,« je povedal lastnik.
»Menila sem, da je prazna,« je povedala Mira. No ja, če v njej živi nekdo, tudi prav. Ne bo ju motil.
Iz hiše, kjer je živel Beno, se je lepo videlo na teraso. In ko so sedeli tam in se pogovarjali ter pili kavo, niso vedeli, da jih Beno opazuje. Za oknom je gledal skozi daljnogled in jih opazoval.
»Ne morem verjeti, ne morem verjeti,« si je govoril majhen, močan in črnolas možak.
»Ne morem verjeti, da vidim Miro. V živo je še lepša kot na televiziji,« si je Beno govoril.
Šele, ko sta se Mira in Vid poslovila, je odložil daljnogled in legel na kavč, ki ga je imel v sobi. Zamišljeno je strmel v strop. Upal je, da bo Mira tista, ki je kupila hišo. Da se prodaja, je vedel in zanimalo ga je, kdo bo njen novi lastnik. Ko jo je zagledal, mu je zaigralo srce. Bil je njen oboževalec, gledal je vse nadaljevanke, v katerih se je pojavljala ona, vse je posnel na kaseto in prizore, kjer je igrala ona, vrtel znova in znova.
Vid in Mira sta se zadovoljna vračala nazaj v Ljubljano, kjer sta imela stanovanje. Ko bi se vselila v hišo, sta ga imela namen oddajati. Prodala ga ne bi, za vsak slučaj.
»Lepo bo tam,« je bila Mira vesela.
»Ni daleč od Ljubljane, lahko se boš vozila,« je govoril Vid.
»In ti boš lahko nemoteno delal. Okrog tebe bo tišina, nič več hrupa,« mu je rekla.
»Veliko dela boš imela, opremiti bo potrebno vso hišo. Popraviti ne bo treba skoraj nič, možak je lepo skrbel zanjo. In všeč mi je taka, kot je,« je govoril Vid.
»Prav imaš. Da pa jo bom opremila, pa že težko čakam,« se je veselila Mira.
Dnevi so tekli in čas je bil, da se preselita. Najprej je pred hišo pripeljal velik tovornjak, za njim sta se pripeljala v avtomobilu onadva. Bivši lastnik hiše ju je čakal.
»Naj vama še zadnjič zaželim prijetno bivanje v njej. Tu je veliko spominov, samo lepih,« je govoril. Ko je gledal hišo, se mu je utrnila solza, obrisal jo je z rokavom, globoko vzdihnil in jima dal roko.
»Torej srečno! Upam, da se še kdaj vidimo,« jima je rekel. Nato je sedel v avto in odpeljal proti morju, kjer ga je čakalo novo življenje.
Mira in Vid sta vstopila. Hiša je bila prazna, pohištva ni bilo več. Opremljena je ostala le kopalnica, v kuhinji je pustil star štedilnik in malo mizico. Rekel je, da ga ne bo potreboval, ker mu bo kuhala hči in prosila sta, naj ga pusti, prišel jima bo prav, dokler si ne opremita kuhinje.
Trije delavci so izpraznili tovornjak, v dnevno sobo so postavili kavč, dve nizki omari. V spalnico so nesli posteljo in novo omaro, ki je bila še zavita.
»Polno dela bom imel,« je govoril Vid in hodil po hiši.
»Tudi jaz,« je kimala Mira in si ogledovala številne škatle, kjer so bile spravljene njune stvari.
Teden dni sta rabila, da sta stvari spravila nekoliko v red. Delala sta od jutra in pozno v noč, toda delala sta z veseljem. Načrtovala sta, kaj bosta spremenila, kaj bosta pustila tako kot je. Še posebno všeč jima je bila velika krušna peč, ki je bila v ogromni dnevni sobi.
Kmalu sta se privadila hiše in zaživela v njej. Vid je pričel slikati, Mira je vadila tekst za novo nadaljevanko, ki naj bi se pričela snemati čez mesec dni.
Beno je bil veliko bolj dobre volje, odkar je dobila hiša nove lastnike. Kar ni mogel verjeti, da tako lepa ženska stanuje zraven njega.