Skrivnostni oboževalec (3/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Uresničile so se mu edine sanje, ki jih je imel. Dneve in dneve je preživljal pred oknom in čakal, kdaj jo bo zagledal.
Mira je imela trideset let, prav toliko, kot njen zaročenec Vid. Bila je visoka, imela je lepo postavo, imela je dolge, naravno rdeče lase, velike oči. Imela je snežno belo polt. Bila je prava lepotica in marsikomu je bila všeč. A bila je predana svojemu delu, svoji ljubezni. Vid in delo sta ji pomenila vse.
Tistega večera se je odločila, da odide na sprehod. Ves dan je brala tekst in proti večeru jo je pričela boleti glava.
»Greš z mano,« je vprašala Vida. Bil je na terasi, ustvarjal je novo sliko.
»Ne morem, pojdi sama, ljubica,« je rekel zamišljeno, pogleda ni odvrnil od slike, ki je nastajala pod njegovimi rokami.
»Kmalu se vrnem,« mu je rekla in prikimal je v odgovor.
Odšla je po poti, ki je vodila mimo Benove hiše. Zanimalo jo je že, kako izgleda samotar, ki živi tam. V hiši sta bila že kar lep čas, pa ga še ni videla. Resnično se je držal le v notranjosti, kakor jima je povedal prejšnji lastnik njune hiše.
Stopila je blizu hiše in se zazrla vanjo. Okolica je bila neurejena, okna so bila umazana, povsod je rasel plevel. Očitno ni maral pospravljati. Hiša je stala v hladni senci in zmrazilo jo je. Nič kaj prijeten občutek ni imela, ko se je nahajal v bližini hiše, zato je pospešila korak in odšla naprej proti gozdu.
Beno jo je ves čas opazoval. Srce mu je divje bilo, še nikoli ni videl njenega obraza tako od blizu. Bila je božanska, čudovita. Le zakaj je prišla mimo? Ga je hotela spoznati? Ni več zdržal v notranjosti. Počasi je odprl vrata in neslišno odšel za njo. Gozd je poznal kot lasten žep. Že kot otrok je bil najraje v njem. Ko je bil otrok, je navsezgodaj zjutraj zlezel iz postelje in stekel v gozd, vedno se je vračal pozno zvečer in legel nazaj na posteljo. Matere ni imel, njegov oče pa je vse dneve pil in se zanj ni brigal. Odkar je vedel zase, je bil sam, naučil se je živeti z naravo in v njej iskati hrano.
Mira je stopala po gozdni poti in vdihavala svež zrak. Počutila se je mnogo bolje. Šele, ko se je pričelo mračiti, se je obrnila in se odpravila nazaj. Čeprav je bil Beno le nekaj metrov stran, ga ni opazila. Znal je biti neviden in neslišen. In le s težavo se je zadrževal, da ni planil k njej in jo objel. Poljubljal bi jo po vsem telesu, je nikdar več ne izpustil. Toda vedel je, da bi se ga prestrašila. Zato tega ni storil, ni hotel, da bi se ga bala. In imel je veliko časa, da se ji približa, saj je bila njegova soseda.
»Raziskala sem del gozda, lepo je tam,« je povedala Vidu, ko se je vrnila. Vid je medtem že končal z risanjem in pripravljal je večerjo.
Postregel jo je na terasi, zraven odprl steklenico vina. Največkrat je kuhal on, v kuhi je užival, zato mu je Mira prepustila to opravilo. Priznati pa je morala tudi, da kuha veliko okusneje, kakor ona, ki kuhe nikoli ni marala.
»Hiša deluje tako zapuščeno, da kar ne morem verjeti, da bi kdo živel tam,« je povedala med večerjo Vidu.
»Misliš hiško ob gozdu,« je vprašal.
Prikimala je.
»Če je samotar, če je sam, najbrž ne skrbi kaj prida zase in za hišo. Najbrž ni vredna veliko, po moje bi bila potrebna obnove,« je govoril Vid.
»Imela sem sila neprijeten občutek, ko sem šla mimo. Kakor, da bi me hiša opazovala,« je govorila.
»Domišljaš si, ker veš, da v njej živi čudak. Verjetno niti opazil ni, da si šla mimo,« je govoril Vid.
»Najbrž imaš prav,« je prikimala Mira.
Vid se je pripravljal na razstavo slik. Za nekaj dni je nameraval odpotovati v Ljubljano.
»Si prepričana, da me boš čakala doma? Res ne bi šla zraven,« je spraševal Miro.
»Ne morem, polno dela imam z novo nadaljevanko. Obljubim pa, da te pridem pogledat,« mu je rekla.
Zgodaj zjutraj se je odpeljal, Mira pa je ostala sama. Že kar takoj ga je pogrešala, še nikoli ni bila sama v hiši. Pogledala je proti čudakovi hiši in za hip jo je postalo strah. Sama s čudakom sredi divjine. Kaj, če ji bo kaj naredil? Ah, ne, najbrž se jo boji, si je mislila in pregnala nadležne misli. Za vsak slučaj pa je vseeno zaklenila vhodna vrata in zaprla vrata, ki so vodila na teraso.
Dopoldan je imela ogromno dela. vadila je, se pripravljala in vmes pospravljala po hiši. Lepo je uredila dom, povsod je bilo polno rastlinja in hiša je zaživela.
Ker je bila sama, si je za kosilo pripravila je solato in polnozrnat kruh. Vid ne bi bil zadovoljen, če bi njemu pripravila tako skromno kosilo.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.