Pogrešala ga je, sklenila je, da se naslednjega dne odpravi k njemu. En dan pa bo že preživela brez njega.
Med jedjo jo je zmotil zvonec, kar je bilo nenavadno. Nikoli ni nihče zvonil, obiskov nista imela. Odpravila se je do vrat in pokukala skozi šipo. Nikogar ni bilo. Oklevala je, naj odpre ali ne? Kaj, če pred vrati stoji nekdo, ki hoče vlomiti. A radovednost ji ni dala miru, zato je počasi odprla vrata in imela ves čas podstavljeno nogo. Nikjer ni bilo nikogar, na tleh pa je ležala velika čokolada. Pobrala jo je in pogledala okrog. Nikogar ni videla. Zaprla je vrata in jih zaklenila. Na čokoladi je bil listek, na njem je pisalo: Za najlepšo žensko na svetu!
Pisava ji ni bila znana, začudeno je strmela v darilo. Nato je čokolado z listkom postavila na pult, sklenila je, da jo pokaže Vidu, ko se vrne.
Popoldan je brala knjigo, pregledovala tekst, nato pa se je okopala. Tistega večera je odšla zgodaj v posteljo. Hotela je čimprej zaspati in se zjutraj odpeljati v Ljubljano.
Sredi noči jo je zbudilo pokanje. Nekdo je metal kamenčke v njeno okno. Prestrašila se je. Le kdo je in kaj hoče? Stopila je do okna, zunaj je bila trda tema, zato ni videla ničesar. Pozorno je pogledala, opazila je senco. Zagotovo moški. Prebledela je. Le kaj hoče? Bo vlomil v njeno hišo? S tresočo roko je pograbila telefonsko slušalko in poklicala policijo. Povedala jim je, kje je in kaj se je zgodilo. Prijazen glas jo je pomiril in ji zagotovil, da bodo pri njej vsak hip.
Sedla je na posteljo in čakala. Čez petnajst minut je zaslišala avto, pogledala je skozi okno in ko je videla policijske luči, si je oddahnila. Stekla je do vrat in jih odprla, pred njo sta stala dva policista.
»Vstopita, prosim,« ju je povabila naprej. Povedala jima je vse, da je nekdo pustil čokolado in nato še o nočnem bujenju.
»Očitno imate oboževalca, gospa,« je rekel eden izmed njiju.
»Ponavadi niso nevarni, toda vseeno bodite previdni. To noč bova v bližini, mimo vaše hiše bova večkrat zapeljala. Če pa se ponovi, takoj pokličite in kot bi mignil bova tu,« jo je potolažil drugi.
Ko sta odšla, je zaklenila vrata in nekoliko bolj pomirjena odšla spat. Poskušala se je sprostiti, toda ni mogla zaspati. Ves čas je poslušala, kaj se dogaja okrog hiše. Toda vse je bilo tiho.
Vstala je pred sončnim vzhodom, se oprhala, uredila, nato pa se po zajtrku odpravila od doma. Ko je stopila na vhod, jo je čakalo presenečenje. Tam je našla pismo. V njem je bil listek in na njem je pisalo: Zakaj si poklicala policijo? Nič hudega ti ne bom storil. Le ljubiti te hočem.
Zajela jo je panika in pogledala je proti hiški, kjer je živel čudak. Nihče drug ne more biti! Stekla je do avta, sedla vanj in odpeljala.
Vid se jo je zelo razveselil: »Si le prišla! Boš dolgo ostala?«
»Da, s tabo bom šla nazaj. Bom že nekako, preveč te pogrešam, da bi bila sama doma,« mu je rekla. O zadevah, ki so se dogajale, odkar je odšel v Ljubljano mu ni govorila. Ni hotela, da ga skrbi. Nameravala mu je povedati, ko bosta odšla domov.
Razstava je uspelo, obiskovalci so bili navdušeni nad Vidovim delom in prodal je vse, kar je namenil za prodajo. Tako dobro ni šlo še nikoli.
»Ne morem verjeti! Sanje se uresničujejo,« je govoril.
Mira je bila vesela zanj, poskušala se je končno sprostiti in pozabiti na neprijetne dogodke doma.
Ko sta se vračala nazaj domov, je hotela pričeti debato, toda Vid je bil tako dobre volje, da mu je ni hotela pokvariti. Vedela je, da bi ga zelo skrbelo.
Zapeljal je pred hišo, Mira je odšla prva do vrat in jih hotela odpreti. Na tleh pa je bilo novo pismo. Vzela ga je in ga spravila v torbico, nato pa je odklenila varat.
Ko je odšel Vid v kopalnico, kjer se je nameravala namakati v peneči kopeli, je odšla na teraso in odprla pismo.
Odkar vem zate, te ljubim. Upam, da boš tudi ti vzljubila mene. Skupaj bi bila popolna. Vse bi ti dal. Ne vem pa, zakaj imaš njega. Te ovira? Nočem, da te ljubi še kdo drug. Nihče te ne more ljubiti tako močno, kot te ljubim jaz!
S tresočo roko je zmečkala papir. Sedaj se ga je že pošteno bala. Le česa je zmožen? Kaj ji bo storil? Vsekakor mora čimprej o tem govoriti z Vidom, on bo vedel, kaj storiti.
A tistega dne ni prišla do besede. Po okusni večerji, ki jo je Vid pripravil, sta pila rdeče vino, plesala ob mirni glasbi, nato pa odšla v posteljo, kjer sta se ljubila.
Zjutraj jo je zbudilo sonce, ki je kukalo v njuno spalnico. Odprla je oči, pogledala na Vidovo stran postelje. Ni ga bilo več, toda slišala je ropot, ki je prihajal iz spodnjega nadstropja. Najbrž je že kuhal kavo in pripravljal zajtrk. Stopila je na hodnik in odšla do kuhinje. Ob pultu pa je namesto Vida stal neznan moški. Obstala je na mestu in ga gledala. Opazil jo je in se počasi nasmehnil.