Skrivnostni oboževalec (5/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Mira, si dobo spala?«
»Kdo si in kaj počneš tu? Kje je Vid,« je vprašala prestrašeno.
»On naju ne bo več motil. Si dobila moje zadnje pismo,« je vprašal in se smehljal.
Prebledela je. On! Čudak iz podrte hiške. Mora biti on. Stopila je korak nazaj.
»Sem te prestrašil? Oh, ne, nikar se me ne boj. Ni bil moj namen, da se bojiš. Dobro veš, da ti ne bom ničesar storil. Mira, moja ljubica,« je pričel.
»Prosim, povej mi, kaj si mu storil? Kje je Vid,« ga je vprašala s tresočim glasom.
»Ni pomembno. On sploh ni pomemben,« je Beno zamahnil z roko.
Mira je še vedno stala med vrati, misli so ji begale sem ter tja. Kaj naj naredi? Naj pobegne ven?
»Pridi, sedi za mizo, pripravil sem nama zajtrk. Veš, zelo lepo imaš tu. Lepo si nama uredila dom,« je govoril.
»Ne morem,« je odkimala.
Začudeno jo je pogledal.
»Najprej moram v kopalnico,« mu je rekla.
»Prav, kar pojdi. Do konca bom pripravil zajtrk, ti pa se uredi. Vem, da hočeš biti še posebno lepa zame,« se je veselil.
Počasi je odšla na hodnik nato stekla do vhodnih vrat in jih poskušala odpreti. Bila so zaklenjena. Ključa ni bilo nikjer. Premišljevala je, kaj naj stori. Naj odide v spalnico, se zaklene in pokliče policijo? Toda, kaj, če tudi telefoni ne delajo. Bila je prepričana, da je mislil na vse. Kdo ve, kako dolgo ju je opazoval in pripravljal vse to.Počasi je odšla v kopalnico. Zaklenila je vrata, ko je zaslišala korake.
»Mira, ljubica,« je zaklical.
»Da, tu sem. Takoj bom,« je zaklicala iz kopalnice.
»Ah, prestrašil sem se, da si me zapustila. Saj me ne boš, kajne,« je rekel.
»Ne, ne bom te,« je zaklicala nazaj.
Ko je slišala, da se koraki oddaljujejo nazaj v kuhinjo, je splezala na kopalno kad in odprla okno. V kopalnici je bilo le eno majhno okno. Njena edina rešitev. Povlekla se je in poskušala splezati skozenj. Napela je vse moči in se potegnila skozi okno, stisnila je zobe, opraskala se je po vsem telesu. Toda to sploh ni bilo pomembno, morala je stran, morala je po pomoč.
Kopalnica je bila slabe dva metra nad tlemi in nekako ji je uspelo, da se je prevrnila na tla. Ob tem pa se je močno udarila v roko.
A bolečina ni bila tako huda. Pobrala se je in naredila korak proti avtomobilu. Misli so ji zbegano švigale sem ter tja. Kaj naj naredi? Kam naj gre? Naj se odpelje z avtom po pomoč, naj poišče Vida?
Stala je ob avtu in odprla vrata. Molila je, da bi bili ključi še vedno na svojem mestu. Tam, kamor jih je spravila vedno. V predal ob sedežu.
Sedla je v avto in se zaklenila, pogledala je proti hiši. Nikjer ni bilo nikogar. Najbrž jo čudak še vedno čaka, da bo prišla iz kopalnice. Odprla je predal in zagledala je ključe. Oddahnilo se ji je. S tresočo roko je poskušala vtakniti ključ, pa ji ni uspelo. Morala se je pomiriti. Poskušala se je zbrati, v tistem pa je ob sebi zagledala senco. Pogledala je skozi okno in kriknila od groze. Zraven nje je stal čudak, ločila ju je le avtomobilska šipa. Gledala ga je v oči in poskušala vtakniti ključ. Čudak se je nervozno smehljal in odkimavala z glavo.
»Prosim, nikar ne razbij šipe,« je tiho šepetala. Uspelo ji je, ključ je bil na svojem mestu in zaslišalo se je brnenje avtomobila.
»Mira, Mira ne zapusti me,« je pričel kričati Beno, z rokami je udarjal po avtomobilski strehi.
A Mira ga ni poslušala, stopila je na pedal in z naglico odpeljala.
Na policijski postaji, kamor je srečno pripeljala, niso mogli verjeti svojim ušesom.
»Kaj takega se ni zgodilo še nikoli,« je odkimaval komandir policije. Takoj je poslal štiri policiste tja, Miro pa so zadržali.
»Tu ste na varnem, prinesel vam bom kavo,« ji je rekel komandir.
»Ampak, hočem nazaj. Ne vem, kje je Vid, kaj mu je storil. Bojim se zanj,«je govorila Mira.
»Verjemite, vse bomo rešili. Za vas je bolje, da ste tu, zadeva se bo rešila kot bi mignil,« je potrpežljivo povedal.
Mira je čakala, kar je bilo v njeni moči, je naredila. Pobegnila je čudaku, se rešila. Le kaj bi ji storil? Najbrž bi jo le občudoval. Bi se hotel ljubiti z njo? Ob tej misli jo je streslo. Nikoli, raje umre!
Minute so se vlekle v nedogled. Čakanje jo je ubijalo, najraje bi jokala. Vse skupaj je bilo preveč morasto, da bi bilo lahko res. Skrbelo jo je za Vida.
Čez dve uri je k njej stopil komandir. Rahlo se je smehljal, sedel je zraven nje, jo gledal v oči.
»Povejte, karkoli je, povejte,« je rekla Mira prestrašeno.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.