»Ja, je. A vi ste ga dobili?« je kimala.
»Si ga lahko ogledamo? Tonka je bila moja sestra,« je rekla mati važno.
»A ti si tista? Ja, Tonka te je večkrat omenila. Je rekla, da če ne bi tako nasprotovala cerkvi, bi stanovanje raje dala Karitasu, tako pa se ji je zdelo še bolj neumno, kot če ga napiše nate,« ni olepševala. Prižgala si je cigareto, ki jo je poiskala v velikem predpasniku in namignila, naj vstopimo.
Mati je jezno molčala in v mislih najbrž črnila svojo sestro. Agnes jo je držala za roko in si radovedno ogledovala zakajeno stanovanje. Jaz in oče sva vstopila prva in sedla na kavč, na katerem je bilo vsaj deset različnih blazin.
»Boste vsi živeli tu?« jo je zanimalo.
»Ne, imamo svojo hišo. Stanovanje je le breme,« je zasikala Mati.
»Jaz bom živela tu,« sem se opogumila in jo pogledala.
»Tudi prav. Meni je vseeno. Bi pa rada videla, da nimaš domačih živali, da zaklepaš vrata za sabo, da je v stanovanju mir po deseti uri. Če boš imela v stanovanju moškega ali žensko, pa je povsem tvoja stvar,« je zaključila.
»Bi si ga lahko zdaj ogledali,« je vprašal oče.
»Zaradi mene,« je rekla Mira in mu izročila ključ.
Prijazno smo se poslovili in odšli proti mojemu novemu domu. Po stopnicah sem šla počasi in prebrala vsako ime, ki sem ga videla na vratih. Zdelo se mi je pomembno, da čimprej spoznam svoje sostanovalce. Pokazati se moram v najboljši luči, da me bodo imeli vsi radi, da bodo videli, kako prijetno dekle sem, sem si mislila.
Torej v pritličju je živela oskrbnica Mira Velič, nasproti nje je na vratih pisalo Izidor Lah, v prvem nadstropju sta bili ravno tako dve vrati. Na levi strani je pisalo Rozalka Uš, na desni Janko in Vida Maretič. Prispeli smo v drugo nadstropje, po hodniku je bilo dovolj svetlobe, stavba je imela sicer stara, toda zelo velika okna. V drugem nadstropju sta živela: na levi strani Drejc in Taja Podobnik, na desni je pisalo Martina Špik.
In še zadnje nadstropje. Na levi strani je bil napis Tomaž In Hana Božič, na desni pa je pisalo Tonka Novak. No, nič več. Kmalu bo tam pisalo Nina Bajec, torej jaz.
Oče je odklenil vrata in vsi štirje hkrati smo pokukali v notranjost. Pozdravil nas je zatohel zrak. Seveda, stanovanja že dolgo ni nihče zračil. Najprej sem zagledala manjši hodnik, na desni strani so bila vrata. Odprla sem jih. Tam je bila spalnica. Na levi strani je bila majhna kopalnica s straniščem in banjo. Naprej je bila majhna kuhinja in dokaj velika dnevna soba. Tudi pohištvo v njej ni bilo slabo.
»Tu so še vse njene stvari. Pospraviti jih bo treba. Dala jih bom Karitasu,« je pričela moja mami.
»Nekaj bi jih obdržala,« sem rekla in prijela lepo vazo.
»Skupaj se bova lotili čiščenja, pa bo. Kar ti bo všeč, lahko zaradi mene obdržiš,« je kimala mami.
»Bova začeli že jutri?« sem vprašala. Želja po svojem stanovanju je bila vse večja.
Narahlo je prikimala in nato stopila do vrat: »Zdaj pa pojdimo domov!«
Naslednjega dne, ko sem prišla iz službe in pojedla kosilo, sva šli. Mami je peljala s sabo čistila, čeprav sem ji zatrjevala, da so najbrž tam.
»Kdo ve, kaj je uporabljala. Moja so boljša,« je rekla.
Lotili sva se čiščenja. Odprla sem vsa okna, znosila sem škatle, ki sva jih pripeljali s sabo v stanovanje. Mami je pospravljala spalnico, jaz sem se lotila male kuhinje. Posoda je bila skoraj nova. Očitno je teta še ne dolgo nazaj zamenjala večino. Skoraj vse se mi je zdelo uporabno, zato sem v škatlo dala le malo stvari. Kuhinja je bila urejena in hitro sem končala. Nato sem poškilila k mami v spalnico. Sedela je na tleh, pred sabo je imela odprt predalnik. Zlagala je tetine obleke in zraven smrkala.
Sedla sem na posteljo in molčala.
»Ko sva bili majhni, sva bili kar naprej skupaj. Tonka je skrbela zame,« je otožno rekla.
»Zakaj sta se skregali,« me je zanimalo. O tem nismo nikoli govorili.
»Je pomembno? Zdaj je ni več in tako bo ostalo,« je rekla.
»Škoda, da je nisem poznala,« sem dodala.
»Pha, nič nisi zamudila,« se je namrdnila mami in si obrisala nos.
»Pospravila bom dnevno,« sem rekla in odšla. Tam je bilo več dekla. Teta je očitno zbirala časopise. Mimogrede sem napolnila dve škatli.
Nato sem našla v nizki omari stare albume.
»Kam naj dam to?« sem vprašala mami in ji pokazala albume.
»Meni, jaz jih bom spravila,« je rekla in stegnila roki.