»To je Tomaž, moj možek. Tomaž, to je Nina, najina nova soseda,« naju je predstavila.
»Me veseli,« je dejal in sedel. Ves čas me je strogo gledal.
Njegov pogled me je motil, vedela sem, da mi z njim grozi, naj bom tiho. Le v kaj sem se zapletla?!
Nisem ostala dolgo, izgovorila sem se, da moram urediti neke papirja za v službo.
»Jutri se pa ti oglasi, če imaš čas,« sem jo povabila.
»Najbrž bom lahko prišla. Ja, super, bom,« je kimala.
Odšla sem in se zaprla v stanovanje. Prižgala sem televizijo in iskala kaj zanimivega. Potrkalo je pri vratih. Odšla sem odpret in zunaj je stal Tomaž.
»Ti, saj boš tiho, a ne?« je vprašal.
Prikimala sem.
»Hvala,« je dodal in izginil.
Niti podrazno nisem imela želje zapletati se v kaj takega. Zanimalo pa me je, kdo je ženska, ki je bila z njim in ali Hana ve. Najbrž ne, saj drugače ga ne bi tako skrbelo. Kar naj razčistijo sami!
Naslednjega dne sem na hodniku naletela na Drejca in Tajo, ko sem se vračala iz službe.
»Oj, si ti Nina?« je rekla Taja in me ocenjevala.
»Da, vidva pa sta najbrž Drejc in Taja,« sem rekla.
»V petek zvečer imamo žur v najinemu stanovanju. Boš prišla?« je vprašala.
Prikimala sem.
»Super,« je dodala in izginila sta skozi vhodna vrata.
No, saj mi gre kar dobro, očitno bom z vsemi navezala stike. V prvem nadstropju pa sem se skoraj zaletela v Rozalko. V rokah je držala pudlja in me grdo gledala.
»Slišala sem vas! Torej si ista! V petek boste torej noreli,« je jezno rekla.
»Samo odzvala sem se povabilu, ničesar vam nočem,« sem rekla v zadregi. Da je morala naleteti ravno name.
»Vsi ste proti meni,« je siknila in odvihrala nazaj v stanovanje.
Popoldan je na kavo prišla Hana in povedala sem ji o pripetljaju.
»Ne ženi si k srcu! Rozalka napada vsakogar. Jezi jo, ker imamo vsake toliko časa zabavo,« mi je pojasnila.
»Bodo vsi tam?« me je zanimalo.
»Jaz in Tomaž, Vida in Janko, Miha, ti, Taja in Drejc,« je naštevala.
»Polovice ne poznam,« sem rekla.
»Ne skrbi, vse boš spoznala, vsi smo iz tega bloka,« je zamahnila z roko.
»Pa oskrbnica Mira? Ni nič jezna, če je nemir po deseti zvečer?« me je zanimalo.
»Nikoli nič ne reče. Ima svoja pravila, a se jih nihče ne drži,« je rekla.
Šele v četrtek popoldne sem se namenila in odšla obiskat domače.
»No, smo mislili, da te ne bo,« je bila mami skoraj užaljena.
»Nas nič ne pogrešaš?« je spraševal oče.
»Toliko novega je, čas mi prehitro beži,« sem jima pojasnila.
»A lahko pridem v petek k tebi in sem pri tebi do nedelje?« je spraševala Agnes.
»Ne moreš, v petek sem vabljena na zabavo,« sem povedala in potem sem morala razložiti vse, kdaj s kom in kje.
Oči in mami sta kimala.
»No, lepo, da si že navezala stike. Najbolj pomembni so dobri sosedski odnosi,« je kimal oče.
»Potem bom prišla k tebi v soboto in me boš pripeljala domov v nedeljo,« je ukazala Agnes.
»To pa lahko,« sem se vdala. Morala sem si priznati, da sem tudi sama pogrešala sestrico in njeno večno teženje.
V petek popoldan sem stala pred ogledalom in se žalostno opazovala. Bila sem manjše postave, imela sem kratke rjave lase, nezanimive poteze na obrazu in nekaj kilogramov preveč. Le kdo bi me hotel?!
Ob sedmi uri je pozvonilo pri vratih.
»A greš?« je rekla Hana, ko sem odprla vrata. Zraven nje je stal Tomaž in se mi kislo smehljal.
Prikimala sem in odšla z njima. Gostiteljema sem nesla buteljko vina in veliko čokolado.
Prišli smo med prvimi. V stanovanju je že sedel neznan mladenič in me opazoval.
»To je Miha,« mi ga je predstavila Hana.
»Nina,« sem rekla in se nasmehnila.
Kasneje mi je Hana zaupala, da živi Miha pod mano, star je bil sedemindvajset let, po poklicu šofer. Pred kratkim se je razšel z dekletom in živel je skupaj z materjo.