»Hvala bogu, samo ti si,« sem bila srečna, da nisem zabave še jaz zaključila s kakšnim poročenim primerkom.
»Kako samo jaz,« je bil užaljen. Sedel je zraven mene in me poljubil. Mene!
»Poslušaj, nočem biti neprijazna, toda…« sem pričela. Uf, kako mi je bilo nerodno. Najbrž je bila tisti trenutek vsa kri, kar sem jo imela v moji glavi.
»Ničesar se ne spomniš, kajne?« se je smejal in kimal.
»Nekaj podobnega,« sem rekla in ga pogledala.
»Naj ti povem? Ti ne bo nerodno? Mislim, da bi bilo bolje, da ne veš,« je začel, kar me je spravilo v obup.
Žalostno sem ga pogledala: »Je bilo tako hudo?«
»Našel sem te na stranišču. Spala si na školjki. Oblekel sem te in te hotel odnesti v tvoje stanovanje. Pa si sredi sobe, kjer so bili vsi začela razlagati, da si še vedno nedolžna in da naj ti naredim uslugo in te rešim tega bremena. Da ne boš nikomur povedala,« je razlagal Miha in šlo mu je na smeh.
»Dovolj,« sem kriknila in si pokrila obraz z dlanmi.
»Naj grem ali bova še enkrat?« se je smejal.
»Mar sva?«
»Aha, zelo divja si,« mi je dejal in me pobožal po laseh.
Legla sem in si zakopala obraz v blazino. Da, tako bom ostala vsaj pet let, da se prah pomiri. Ne bom zapustila stanovanja, dokler se vsi, ki so slišali moje besede ne odselijo.
»Očitno ti ni več do zabave,« je ugotovil in se počasi oblekel.
Še vedno sem imela obraz zakopan v blazino. Saj mi je bil všeč, priznam, toda sedaj bo misli, da sem navadna vlačuga. Pa ne samo on, vsi! Le kako naj stopim ven?! Le zakaj sem pila?!
»Ko boš prišla k sebi, me pokliči,« sem še zaslišala. Nato je zaprl vrata za sabo. Skočila sem pokonci in jih zaklenila. Sklopila sem zvonec. Ne bom šla ven iz stanovanja. Odšla sem v kopalnico in odprla tuš. Oh, čakaj malo, mar naj ne bi danes prišla Agnes k meni? Saj res! Naga sem stekla do telefona in razložila mami, da se ne počutim dobro.
»Ti kaj prinesem? Boš lahko sama? Te pride oči iskat in boš tu?« je spraševala.
»Ne, ne, saj ni tako hudo. Samo mir potrebujem. Ko bo bolje, te pokličem,« sem rekla in odložila. Oh, kako rada bi ji zaupala, kaj sem storila. Toda matere kaj takega ne razumejo. Najbrž bi padla v nezavest.
Ves dan sem se potikala po stanovanju. Glava me je še vedno bolela, še hujši pa je bil moralni maček. Kako sem lahko bila tako neumna? Le kaj si bodo mislili o meni?
Proti večeru je nekdo potrkal. Trmasto sem sedela na kavču in stiskala k sebi blazino. Upala sem, da bo vsiljivec odšel. Še močneje je potrkalo, nato sem zaslišala Hanin glas: »Vem, da si doma. Vem, ker si sklopila zvonec. Tak, odpri mi že!«
Oklevala sem, pa ni hotela oditi. Trkala je na vrata in me klicala. Odplazila sem se do vhodnih vrat in jih odklenila. Vstopila je z nasmeškom na obrazu. Oči so ji hudomušno žarele.
»Ja, kar naglej si največjo budalo na svetu,« sem zastokala. Odvlekla sem se nazaj na kavč.
»Kaj pa govoriš? Vsakemu se lahko zgodi, da preveč popije,« je odkimavala.
»In vsem razlaga o spolnem oziroma o nespolnem življenju?«
»Ne spominjam se, da bi karkoli rekla. Kolikor jaz vem, te je Miha našel na stranišču in te je v naročju odnesel v tvoje stanovanje. Potem ga ni bilo več nazaj. No, kje je bil?« je spraševala.
»Torej nisem nič vpila?« sem bila začudena.
Hana je odkimala z glavo.
»Miha je pa rekel,« sem začela in razširila roke. Takoj sem se počutila bolje.
»Miha ne smeš resno jemati,« mi je razložila.
»Oh, sto sreč,« sem kriknila in jo od veselja objela.
»No, je bil tu?« je bila radovedna.
Prikimala sem.
»Pri tebi je spal?«
»Da, toda nikar me ne sprašuj, kaj sva počela, ker nimam pojma,« sem ji povedala.
»Ah, najbrž nič. Miha ni tak tip človeka, da bi izkoristil žensko nemoč,« je kimala.
»On je rekel zjutraj drugače,« sem rekla.
»Kaj pa je rekel?« je bila radovedna.
»Saj veš, da sva,« sem povedala.
»Ne verjamem,« je vztrajala.