Zaspala sem na kavču in sanjala o njem. Kako romantične sanje si znam pričarati.
Med tednom sem šla dvakrat obiskat domače. Počasi so se navadili, da živim na svojem.
»Kdaj boš kupila avto?« je zanimalo očeta.
Da, zanj sem varčevala že kar nekaj časa.
»Kmalu,« sem pritrdila.
»Boš potem vozila mene? Me boš peljala v Ljubljano?« je zanimalo Agnes.
Prikimala sem.
»A bom zdaj, ko si zdrava lahko spala pri tebi?« je spet vprašala.
»Ne moreš, tudi ta petek imam zabavo,« sem ji povedala.
»Si spoznala že vse sostanovalce?« je vprašala mami.
»Ja, super so. Vsi smo prijatelji med sabo, no z izjemo, kot sta oskrbnica Mira in Rozalka. Tistega Izidorja pa še nisem spoznala, ki živi v pritličju. Je bolj čudaški tip,« sem razlagala.
»Zapomni si, prijatelji so veliko v življenju,« je modro kimal oče in bil vesel, da se imam lepo.
»Kaj pa fanta? Imaš tudi fanta? Se kaj poljubljata?« je spraševala Agnes.
»Ne, tega pa nimam,« sem odkimala.
»Ga ti ne boš nikoli imela? A ker živiš v tistemu stanovanju, kot je teta Tonka, boš tudi ti sama?« jo je zanimalo.
»Sama ne bom, a nikamor se mi ne mudi,« sem se zlagala. Naj povem po resnici?!
»Pametno,« je kimala mami.
Petek zvečer. Kaj naj oblečem? Kar naenkrat je to postalo zelo pomembno. In ta moja zadnjica?! Kaj naj z njo? Nič več pomfrija, nič več čokolade, nič več sladoleda, sem si zadala tistega večera neuresničljiv cilj. A počutila sem se bolje.
Pri Hani in Tomažu je bilo že veselo. Slišala sem namreč smeh in glasbo. Zaklenila sem vrata in stopila v njuno stanovanje.
Tam so že bili Vida in Janko, Taja in Drejc. Pozdravila sem vse zbrane in sedla.
»Pivo, kajne?« se je smejal Tomaž.
»Najprej sok,« sem rekla odločno.
Postregel mi je sokom.
»Miha bo prišel, ne skrbi, toda ravno prej sva ga videla, ko sva prišla gor, da je prišel z vožnje. Je rekel, da se mora še urediti,« mi je razlagal Taja. Vsi so bili uprti vame in postalo mi je nerodno.
»Tudi prav. Me ne zanima,« sem skomignila z rameni.
»A, kaj da ne! Lažeš! Všeč ti je,« so me napadli in se smejali.
»Dajte ji no mir,« se je tokrat zame postavila Hana. »Dobro veste, kako je s tem na začetku. Pustite jo!«
»Saj ji nič nočemo. Veselimo se z njo,« se je uprl Drejc. Pa so vseeno spremenili temo pogovora.
Minute brez njega so se vlekle v neskončnost. Kar naprej sem pogledovala na uro na steni. Prikazal se je šele čez dobro uro. Ves nadišavljen, v čistih kavbojkah, v modernem puloverju in z vrtnico v roki. Saj ne bo? Ne, ne sme! Vdrla se bom v zemljo!
Stopil je do mene, me gledal v oči in pokleknil: »Za najlepšo damo!«
Izročil mi je vrtnico. Buljila sem vanj in nisem vedela, naj pobegnem ali naj jo vzamem. Ostali so me gledali in se nasmihali.
Sprejela sem rožo in se zahvalila. Prost stol je postavil zraven mene in me objel okrog ramen ter pričel sproščeno govoriti. Oj, sem kaj zamudila? Kdaj sva prišla do te stopnje?
Zabava je bila kmalu na višku. Plesali smo in se smejali. Tokrat sem pila sok. Do nadaljnjega nisem hotela imeti z alkoholom nič. Miha je bil ves čas ob meni. Objemal me je okrog ramen, me božal po hrbtu in se mi smehljal. Tudi on je pil sok, pa je vseeno ostal ob meni.
Ob četrti uri zjutraj, sem že komaj gledala.
»Jaz grem,« sem rekla.
Hana in Tomaž sta sedela za mizo in se sklanjala nad pivom. Ker je imela Hana solzne oči, sem sklepala, da je njun pogovor resen. Janko in Vida sta zehala na kavču, Taja in Drejc sta se mečkala kar na tleh.
»Jaz tudi grem,« je Miha skočil pokonci.
Poslovila sva se in odšla.
»Saj bi te povabil k sebi, pa je mami doma,« je dejal in se postavil pred moja vrata.
»Jaz pa te ne bom,« sem rekla in čakal, da bi se odmaknil.
»Potem bova stala tukaj,« je v smehu dejal.
»Umakni se,« sem rekla tiho.
»Lepa si,« je odgovoril.
»Rada bi šla spat,« sem preslišala njegov stavek, čeprav mi je srce pričelo divje utripati.
»Rad te imam. Ves teden sem mislil nate,« je dodal.
»Res?« sem zašepetala in ga pogledala v oči.
Prikimal je. Izročila sem mu ključ in odklenil je vhodna vrata. Ko jih je zaklenil, me je objel in poljubil. Sanjam. Zaprla sem oči in se stisnila k njemu. Nato sem ga prijela za roko in ga odvedla v spalnico.
Gledal me je in čakal. Slekla sem si hlače in majico in legla sem v posteljo. Tudi on se je slekel in se stisnil k meni.
»Bova spet?« sem zašepetala.
»Kaj?« je vprašal neumno.
»Saj veš, kaj,« sem rekla in ga pričela poljubljati na vrat.
»Si pripravljena? Si res pripravljena?« ga je zanimalo.
Začudeno sem ga pogledala: »Prejšnji teden te to ni zanimalo!«
»Saj zato pa tudi nisva. Ne bi storil nekaj, kar ti ne bi bilo po volji,« mi je povedal.
»Torej nisva?« sem skočila pokonci.
Odkimal je.
»Torej sem še vedno devica?!«
»Si res?« je bil začuden. »Tisto, da si govorila, sem si namreč izmislil. Tega nisem vedel.«
»Ljubim te,« sem rekla in se stisnila k njemu.
»Bolje bo, da počakava,« je dejal.
Prikimala sem. Zakaj bi hitela. Če sem lahko čakala štiriindvajset let, bom pa še nekaj tednov. Ah, hudiča! Še kaj! Življenje je kratko, punca v akcijo!