»Ivo in Marinka sva. Oče in mati Matije in Matevža,« sta ji pojasnila.
Ni mogla verjeti. Njegova starša!
Marinka je stopila do posteljice in po licu pogladila deklico. Nasmehnila se je: »Prav takšna je, kot je bil Matija!«
»Kako veste,« je zanimalo Patricijo.
»Matevž nama je povedal,« je pojasnil Ivo.
»Veva, da živiš pri njemu, da ti pomaga. Matevž je dober fant,« je povedala Marinka.
»Kar za Matijo ne moreva reči, toda ni v najini moči,« je skomignil z rameni Ivo.
»Vem,« je prikimala Patricija. Bila je srečna, da sta prišla, da tudi njima ni bilo vseeno.
»Če boš kdaj kaj potrebovala, se lahko obrneš na naju,« ji je rekla Marinka.
Nato sta se počasi poslovila.
Čeprav ni mislila, da bo, je tudi Matija prišel pogledat svojega otroka. Bil je zadnji dan bivanja v porodnišnici, ko je pokukal skozi vrata.
Ogledal si je malo, nato je sedel na posteljo k Patriciji. Pogledal jo je v oči.
»Oprosti, toda ne bi šlo,« ji je rekel.
»Sedaj to vem,« je prikimala Patricija.
»Si res pri Matevžu,« ga je zanimalo.
Prikimala je.
»Bolje je tako, bolje ti bo ob njem. Jaz še nisem pripravljen,« je povedal.
»Ničesar ne pričakujem od tebe,« mu je rekla in ni je več tako zelo bolelo. Sprijaznila se je, da nikoli več ne bosta skupaj.
»Če boš kaj potrebovala od mene…« je rekel pri vratih.
»Vem,« je prikimala in nato je odšel.
Pogledala je malo Lidijo. Nasmehnila se je. Vse bo še dobro.
Ko je Matevž izvedel, da je Patricija rodila hčerko, ni več zdržal v tujini. Predčasno se je vrnil domov. Patricija se ga je zelo razveselila.
V naročje je prijel Lidijo in jo poljubil.
»Lepa je,« je šepnil in jo zaljubljeno gledal.
Patricijo je ganilo. V tistem hipu si je zaželela, da bi bil Matevž njen očka. Tako drugačen je bil.
»Nekaj časa bom ostal, da vama pomagam,« je povedal.
In v tem času sta se zbližala, postala res prava prijatelja. Matevž je dosegel, da se je teta Jerica morala odseliti. Hiša je bila last Patricije in ne nje.
»Do konca življenja ti bom hvaležna,« mu je rekla Patricija, ko se je selila nazaj domov.
»Povrneš mi lahko tako, da čas, ko bom tu, preživiš z mano. Sicer nisem veliko tu, pa vseeno,« je rekel Matevž.
»To ti z veseljem obljubim. Še najraje sem v tvoji družbi,« mu je priznala.
Želel si jo je poljubiti, toda zadržal se je. Ni bil pravi čas. A vedel je, da bo kmalu prišel.