Staranje brez bolezni, življenje brez smrti

Moji odnosi > Družina | piše: Tina Bilban | 14.4.2015
Babice in dedki postajajo vedno bolj popularni junaki v slikanicah. Ponavadi so vsaj malo nabriti in veliko vedo. Skoraj vedno pa so povsem zdravi. Včasih se nenadoma ne počutijo več prav dobro in nato za njimi ostane le še spomin. So fiziološki znaki staranja, bolezen in smrt res teme, ki ne spadajo v slikanice?
Življenje je minljivo ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Življenje je minljivo ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Otroška literatura kot ogledalo in kalup
Literatura izhaja iz življenja in slika naše okolje, takšno, kot se nam kaže. Tako lahko analiza literature dobro pokaže, kakšno je družbeno razumevanje posameznih pojmov ali kakšen je družbeni odnos do določenih družbenih skupin. Še posebej zgovorna je otroška literatura, za katero pogosto rečemo, da ima vlogo ogledala in kalupa. Zaradi svoje preprostosti pogosto bolj neposredno odslikava okolje, predvsem pa je bistven njen vpliv na mlade bralce, ki se z literarnimi liki poistovetijo in pogosto prevzamejo njihove vrednote. Tako analiza prikaza staranja v otroški literaturi veliko pove o družbenem odnosu do staranja in starejših pa tudi o tem, kakšen odnos želimo, da bi do starejših imeli otroci, ki bodo tvorili družbo prihodnosti.

Kaj nam o odnosu do staranja in starostnikov povedo slikanice?
V zadnjem letu sem v okviru svojih raziskav analizirala prikaz staranja in starostnikov v vseh slikanicah izdanih po letu 1990 v Sloveniji in Veliki Britaniji. V veliki večini slikanic so starostniki prikazani v glavnih ali vidnih stranskih vlogah, na primer v knjigah o babicah in dedkih. Zelo redko pa so prikazani kot integralni del otrokove družine ali okolice, kot nekdo, katerega neizstopajoča značilnost je tudi njegova višja starost - med slovenskimi slikanicami predstavljajo izjemo prevodi švedskih slikanic, na primer zgodbice o Loti Astrid Lindgren ali Nordquistove zgodbe o Petterssonu in Findusu.

Predvsem v britanskih slikanicah otroke in starostnike zelo pogosto povezuje posebna vez, na primer posebna skrivnost ali skupna aktivnost. Otroci in starostniki imajo podoben odnos do sveta in so predstavljeni kot protipol prezaposlenim staršem. V izvirno slovenskih slikanicah so babice in dedki navadno prikazani kot »nadomestni starši«, ki popazijo otroke, med aktivnosti, ki specifično določajo odnos med starostniki in otroci, pa spadata sladkanje in prebiranje pravljic. Tako v slovenskih kot britanskih slikanicah pa starostnike pogosto določa in umešča njihova posebna modrost, drugačen, bolj primaren pogled na svet, na primer v slovenski ljudski pripovedki Pšenica najlepši svet ali britanski slikanici Grandfather's clock.

Vedno čili in zdravi
Tako britanske kot slovenske slikanice redko prikazujejo fiziološke znake staranja. Starostniki so, predvsem na ilustracijah, najpogosteje prikazani z nekaterimi stereotipnimi značilnostmi kot so sivi lasje, gube ali palica, ki jim pomaga pri hoji, a avtorji le redko natančneje opišejo njihovo počutje ali simptome staranja. Kljub stereotipu, da so stari ljudje pogosto šibki in bolni, v slikanicah skorajda nikoli ne zbolijo ali pa je njihovo stanje prikazano zelo abstraktno kot slabo počutje ali utrujenost.

Tudi proces umiranja je v slikanicah le redko prikazan. Slikanice se pri opisovanju smrti skorajda izključno osredotočajo na čas po smrti, na soočanje z izgubo in na spomine, ki ostanejo po izgubi.

Ko se govori o bolezni – slikanice o demenci
Med redkimi britanskimi slikanicami, ki opisujejo tudi fiziološke znake staranja, najdemo dve, ki izpostavljata demenco kot specifično starostno bolezen. Slikanica Mile-High Apple Pie zanimivo prikaze stisko deklice ob spremembah, ki jih prinaša demenca in dejstvu, da je babica občasno ne prepozna več. Na žalost pa je predstavitev demence v slikanici netočna in avtorica precej samosvoje opiše njene simptome. V slikanici My Little Grandmother Often Forgets pa spremljamo dečkovo pripoved o napredovanju babičine bolezni. Prikaz demence je zelo točen, simptomi so smiselno izbrani, točno predstavljeni in dobro vpeti v zgodbo, ki nikakor ni podrejena predstavitvi znanstvenega pogleda na demenco, a ga smiselno vpenja v kompleksno predstavitev problematike. Med slovenskimi slikanicami do pred kratkim nismo imeli slikanice, ki bi prikazovala demenco, sedaj pa je izšel prevod slikanice My Little Grandmother Often Forgets – Babica moja pogosto pozabi.

Zakaj molčimo o bolezni in smrti?
Za razumevanje staranja in starostnih bolezni je ključno poznavanje tako imenovanega biološkega staranja oziroma fizioloških znakov staranja. A ti so v slikanicah izredno redko predstavljeni in avtorji se izogibajo opisovanja fizioloških sprememb, bolezni ali procesa umiranja. Razloge bi lahko našli v strahu pred (pre)kompleksnim znanstvenim opisovanjem ter v strahu pred smrtjo. Kot piše Tom Kirkwood, eden vodilnih britanskih znanstvenikov na področju znanosti o staranju: »Spolna vzgoja je napredovala v velikih poskokih. Vzgoja o smrti pa močno zaostaja. Pa jo potrebujemo. Smrti se vedno bolj bojimo, ker jo, realno smrt, ne hollywoodsko domišljijsko smrt, vedno redkeje vidimo

Prikazovanju fizioloških simptomov starosti v slikanicah se tako izogibamo, ker nas dvojno straši, straši nas z »vonjem« po znanosti in z »vonjem« po smrti. A dela, kakršno je My little Grandmother Often Forgets (Babica moja pogosto pozabi), pokažejo, da vpletanje elementov biološkega staranja v otroško literaturo še zdaleč ni strašljivo. Rezultat je celovit odsev življenja, ki vključuje tudi starost in bolezen, prijateljstvo in srečo. Dobra literatura, tako kot dobro življenje, vključuje vse to, pa četudi gre za otroško literaturo in otroke.
  Še več o knjigi Babica moja pogosto pozabi boste našli tukaj.
Morda te zanima tudi:

V domovih za starejše je bilo za bolnike s covidom-19 strokovno poskrbljeno

Danes je minister za zdravje Tomaž Gantar skupaj s stro...

Prostovoljci programa Starejši za starejše v času osamitve

V času epidemije COVID-19 so med najranljivejšimi in s ...

Domovi za starejše še vedno brez strategije za zajezitev virusa

Šest tednov od razglasitve epidemije Ministrstvo za zdr...

Minister Tomaž Gantar: Vsak, ki je potreboval bolnišnično zdravljenje, je tega tudi dobil

Minister Tomaž Gantar se je včeraj udeležili Odbora za ...

Socialni zavodi opozarjajo: Ti starostniki bi morali v bolnišnico

Skupnost socialnih zavodov Slovenije opozarja, da staro...

KORONAVIRUS: Spremembe, ki se obetajo v tem tednu

V zadnjih dneh se število okuženih s koronavirusom v Sl...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.