Potem je spoznala Klemena. Bil je nekaj let starejši, še samski. Bil je glasbenik in veliko od doma. Spoznala sta se preko njene sodelavke in kmalu je pričel zahajati k njej. Nikoli do njega ni čutila globoke ljubezni, toda pregnal je samoto. Ni bila več sama. Njuna ljubezen je bila povsem svobodna. Nista se hotela vezati, ne on ne ona. Kadar sta utegnila, sta bila skupaj, drugače ne. Nista spraševala, kaj kdo počne, ko nista skupaj. In ni trajalo. Klemen je kmalu spoznal drugo in Ema je ostala sama.
V kraju, kjer je imela službo in stanovanje, ni več hotela ostati. Iskala je naprej, želela si je nekaj več. Po letu dni se je preselila. Dobila je boljšo službo, omogočili so ji tudi šolanje ob delu. Ker je imela sina, na predavanja ni dosti hodila, je pa zato veliko noči prebedela ob knjigah.
Ko je Rok dopolnil deset let, je diplomirala, si končno ustvarila boljše življenje. Potem je bilo lažje. Preselila sta se v večje stanovanje, zamenjala je avto. Lahko si je privoščila nekaj dni ob morju. Imela je skoraj vse. Ljubezni pa ni bilo. Sicer so prihajal moški v njeno življenje, toda prav tako so tudi odhajali stran. Ni hotela ljubiti, ni se hotela navezati. Bala se je ponovnega razočaranja. Spomin na Nika je bil še vedno živ. A nikoli ga ni bilo. Nikoli je ni poklical, nikoli ga ni zanimalo, kako se ima njegov sin. Ni ji plačeval zanj, ni vedel, kakšen je. V tem času, si je ustvaril svoje življenje. Emina mati ji je povedala, da se je poročil, da se je zaposlil pri obrtniku, kjer je popravljal avtomobile. Študija nikoli ni dokončal. Mati je pravila, da se je poročil z lepo žensko, da imata dva otroka.
Zadnje novice o njem pa so bile kar šokantne. Mati ji je namreč povedala, da je njegova žena zelo žive narave. Da Niko ni edini moški v njenem življenju. Da za zadnjega otroka niti ni povsem prepričan, da je res njegov. No, čeprav je usoda poskrbela za njegove napake sama, mu Ema vseeno tega ni privoščila.
Leta so tekla neusmiljeno naprej. Ema jih je dopolnila triintrideset, Rok šestnajst. Sedaj je bil še pravi fant, hodil je v srednjo šolo, domov prihajal le za konec tedna.
Ema je bila samska. V teh letih se je zamenjalo že kar nekaj moških, toda nikoli ni našla ljubezni. Počasi se je privadila samskega življenja. Svoj prosti čas je zapolnila s športom, z izleti. Imela je nekaj prijateljic, s katerimi je skupaj pila kavo. Konec tedna, ko pa je bil doma njen sin, je živela le zanj. Čeprav je bil že najstnik in je imel svoje življenje, sta bila z Emo še vedno zelo navezana drug na drugega.
Bilo je pomladno dopoldne. Ema si je tistega dne privoščila odmor za kavo. Vreme je bilo čudovito in tokrat se ji res ni ljubilo sedeti v pisarni. Na ulici je bilo polno ljudi. Počasi je stopala do lokala, kamor je vedno odhajala na kavo. Vstopila je in se razgledala okrog. Vse mize so bile polne. Za točilnim pultom pa ni želela piti kave.
Že je naredila korak proti izhodu, ko jo je nekdo pocukal za rokav.
»Si sama? Če si, lahko prisedeš k meni,« je rekla ženska njenih let, ki je sedela za majhno mizico v kotu.
Ema se je nasmehnila in prikimala. Sedla je na edini prazni stol v lokalu.
»Oh, res sem ti hvaležna. Če ne bi dobila kave, bi bila najbrž kar slabe volje. Drugam pa ne hodim, ta lokal je moj lokal za kavo,« je povedala Ema.
»Razumem te! Tudi jaz rada prihajam sem. Najboljšo kavo imajo,« je kimala prijetna ženska.
»Ema sem,« se je predstavila in ji dala roko.
»Ines,« je povedala ženska.
Čeprav sta se šele spoznali, sta pričeli prijetno kramljati. Ugotovili sta, da sta si zelo podobni. Čas je tekel dalje in kot bi mignil, je minila ura.
»Oh, čas beži, domov bom morala,« je vzkliknila Ines, ko je pogledala na uro.
»Tudi jaz jo bom počasi mahnila nazaj v pisarno,« je kimala Ema.
»Če si za, se lahko kdaj dobiva. Prijetna družba si,« je predlagala Ines.
Ema je navdušeno prikimala. Izmenjali sta si telefonski številki in tako se je njuno prijateljstvo pričelo.
Ines je bila stara trideset let. Imela je kratke svetle lase, po obrazu posute pege, majhen koničast nosek in velike oči. Bila je srednje velika, postavna. Bila je zgovorna, nasmejana.
Šele, ko sta tretjič odšli skupaj na kavo, je Ines spregovorila o njem.
»Ime mu je Vojko. Star je trideset let, tako kot jaz,« je pričela.
»Res? Lepo,« je kimala Ema.
»Skupaj sva že štiri leta. Prej sem sicer imela nekoga, toda najini poti sta se razšli. Bilo je hudo, toda, ko sem spoznala Vojka, sem šele spoznala pravo ljubezen,« je govorila Ines.
»Jaz imam sina. Star je šestnajst let,« je povedala Ema ponosno.
»Šestnajst? Že? Uf, mlada si bila,« je bila Ines presenečena.