»Prijateljica, vem, kaj te teži. Nisem neumna. Tvoje življenje ni lahko. Čeprav sem noro zaljubljena, vseeno vidim svet okrog sebe,« je nežno rekla Ines. Prijela jo je za roko in se ji nasmehnila.
»Pogrešam ljubezen. Pogrešam objem, dotik, poljub,« je pričela Ema. Čeprav ni imela namena razkrivati svoje žalosti, so besede kar same prišle na dan.
Ines jo je poslušala. Skuhala je kavo, ostala pri njej do pozne ure. Potem se je Ema nekoliko spravila k sebi.
»Jutri pripravljam prav posebno presenečenje. Urejena in nadišavljena, z nasmehom na obrazu bodi pred vrati ob sedmi uri zvečer,« je ukazala Ines.
»Ne vem. Raje ne bi. In jutri se vrne Rok,« je počasi pričela Ema.
»Ne! Ne bom te poslušala. To je ukaz,« je bila Ines resna.
Ema je, čeprav nerada, prikimala. Nato je Ines zadovoljna odšla.
Ema še dolgo v noč ni zaspala. Premišljevala je o sebi, o svojem življenju, o Ines o njeni sreči. Za hip je bila morda res ljubosumna nanjo, na njeno srečo. Bilo ji je žal in tega ji res ni nameravala povedati. Ne bi mogla.
Naslednjega dne je bila v službi do pete ure popoldan ko je prišla domov, jo je na hodniku pozdravila potovalka umazanega perila. Njen sin se je vrnil iz internata. Sedel je na kuhinjski mizi in jedel kruh s salamo. Oh, kako zelo mu je bil podoben!
»Rok,« je rekla in ga objela.
»Mami, končno. Lačen sem,« je zagodel in vstal. Bil je večji od nje, tudi močnejši. Občudujoče ga je pogledala. Pričela s pripravo kosila. Meso je pripravila že prejšnji večer, solata je oprana čakala v hladilniku. Olupila je nekaj krompirjev in čez nekaj minut sta že sedela pri poznem kosilu.
»Danes grem ven,« je pričel. Pogledal je na uro.
Ema se je šele takrat spomnila, udarila se je po čelu.
»Mami, kaj je,« je vprašal.
»Tudi jaz, Rok! Tudi jaz,« je rekla. Pogledala je na uro, bila je nekaj minut čez šesto. Manj kot uro časa je imela, da se uredi.
»Pospravil bom po kuhinji, kar pojdi se urediti,« je rekel in se smehljal. Bil je res zlat fant.
Nekaj minut je še manjkalo do sedme ure, ko je bila končno zadovoljna s svojim videzom. Stopila je na hodnik in poklicala sina. Ko jo je zagledal, je prikimal in zažvižgal.
»To praviš samo zato, ker te imam rada in ker ti kuham in perem,« je rekla.
»Ne, mami, res si dobra,« je kimal.
Nasmehnila se je in ga objela. Bil je njeno sonce.
Ines je pozvonila pri vratih. Ko je Ema odprla, je tudi ta zažvižgala.
»Nisi še stara, kje pa,« je pomežiknila Ines in jo prijela za roko.
»Mi lahko poveš, kam greva,« je bila radovedna.
»Kam gremo! Štirje bomo,« se je zasmejala Ines.
Ema se je za hip ustavila, nezaupljivo jo je pogledala.
»Ne boj se! Všeč ti bo,« je rekla Ines in jo potegnila za sabo.
V avtu je sedel Vojko. Prijazno jo je pozdravil. Na sovoznikovemu sedežu je sedel še nekdo. Ema ga ni dobro videla, gledal je naprej. Ko sta z Ines sedli v avto, je pogledal nazaj in se prijazno nasmehnil.
»Ema, to je Janko, Vojkov starejši brat,« ju je predstavila Ines.
Ema mu je dala roko. Bil je zelo simpatičen. Vojku ni bil podoben. No ja, mogoče v oči. Imela sta podobne oči. Drugače pa je bil Janko nekoliko večji, imel je daljše lase in lepši, mnogo lepši nasmeh. Ema ga je opazila prav kmalu, vse je namreč podaril njej.
Večer je bil čudovit. Ema je bila zaljubljena. Janko prav tako. Mogoče so bile krive sanje, mogoče tuja sreča, ki jo je videla, da se je tako hitro oklenila ljubezni, ki se je ponujala. Ampak, saj je bilo vseeno, kaj. Bila je srečna in samo to šteje.