Ugrabljena

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Bilo je po kosilu. Neža je pripravila pečenko, ki jo je zjutraj kupila v vasi. Zraven je pripravila krompir in solato. Bilo je okusno. Po kosilu sta za trenutek legla k počitku, Nežin Maks je ležal na tleh. V načrtu sta imela popoldanski sprehod. Vsak dan sta odšla na dolg sprehod, ki jima je vlil energijo.
»Vesel sem, da sva končno to, kar morava biti,« je tedaj pričel Simon. Še vedno sta ležala na kavču.
»Kaj misliš s tem,« je vprašala Neža.
»Da si končno spregledala, da nimata ti in Leon na kavicah kaj početi. Da nista več tako prijateljska,« je pričel.
»Ne razumem te,« je rekla in sedla. Gledala ga je v oči.
»Ah, saj veš! Odkar ne hodita več skupaj na kavo, je med nama vse v redu,« je nadaljeval.
»Še vedno greva kdaj pa kdaj na kavo in prijateljski klepet, le da sedaj ne govorim več o tem s tabo,« mu je rekla nekoliko jezno.
»Še vedno?! Lažeš mi,« je rekel.
»Ne lažem ti, le povem ti ne, ker se mi ne ljubi poslušati tvojih ljubosumnih izbruhov,« je rekla Neža.
»Torej hodiš z njim na skrivaj ven,« se je jezil.
»Ne, ničesar ne skrivam. Le ne omenjam ti več, ker si ljubosumen,« je trmasto vztrajala.
»Varaš me,« je tedaj izjavil in jo grdo pogledal.
»Simon, boš spet pričel,« je kriknila. Prijela se je za glavo.
»Varaš me, vem,« je govoril in užaljeno gledal.
»Ne varam te! Nimam te namena varati. Leon je moj prijatelj,« je rekla naveličano.
»Vidim te, v očeh ti piše, da ga imaš raje. Najbrž se je tudi on ogrel zate, kajne,« je govoril.
»Dovolj te imam,« je tedaj vzkipela. Vstala je in se pričela oblačiti.
»Vedel sem. Varaš me,« še kar ni nehal.
»Ne morem te več poslušati. Nor si. Tvoja bolna ljubosumnost naju bo uničila,« mu je še rekla in odprla vrata.
»Kam greš? K njemu? Te čaka? Je tu,« je skočil pokonci.
»Simon…Premisli, kaj govoriš! Prični se zavedati svojih besed in videl boš, kaj nama delaš,« je rekla jezno, pa tudi žalostno.
Odšla je ven in ni se ozirala na njegove klice, na njegovo zmerjanje.
Prišla je do vrha. Razgleda ni bilo, čeprav je upala. Tudi na vrhu griča je lahko videla le drevesa. Povsod je bila tišina. Kdo ve, kaj počne Simon? Mogoče že pakira. In ko bo prišla nazaj, bo jezno sedel v avtu, čakal, da bo pospravila svoje stvari. Nazaj se bosta odpeljala v tišini. Potem bo pred hišo izstopila in jezno bo odpeljal naprej, prepričan, da mu natika rogove. Ko bi mu vsaj lahko dopovedala, da si le domišlja! Ni ji bilo vseeno za njuno ljubezen, zanj. Toda, tako naprej res ni več šlo. Njegovo ljubosumje je zakrivalo vse, kar je bilo med njima lepega. Preveč si je dovolil. Ne bo živela na tak način. Noče ljubiti in se bati stopati skozi življenje. Naj sedaj odslovi vse prijatelje? Naj pove Leonu, da se žal ne smeta več pogovarjati, ker je Simon nor?! Ker vidi stvari, ki jih ni.
Najbolje bi bilo, če bi se vsi trije pomenili. Mogoče bi verjel Leonu, če že njej ne verjame. Mogoče bi sprevidel, da si domišlja. Vsekakor ni hotela kar vreči puške v koruzo in pozabiti na ljubezen. Ampak, tako naprej pa tudi ni hotela iti.
Maks je tekal sem ter tja. Lep čas je ostala tam gor in premišljevala. Potem se je odpravila nazaj. Pot je bila spolzka, listje, ki je odpadlo z dreves, je bilo mokro. Spodrsnilo ji je in komaj se je ujela. Previdno je stopala po poti navzdol in se oprijemala dreves, kjer je bila pot še posebej spolzka. Toda stopila je nerodno, padla je in zdrsela v majhen prepad. Bila je korak pod potjo. Jezna nase, ker se je zmočila, je poskušala vstati. Toda zaman. V gležnju ji je pričelo kljuvati, žarel je.
»Oh, zvila sem gleženj,« je zastokala na glas. Maks je radovedno hodil okrog nje in čakal, da bo vstala.
»Maks, ne morem vstati,« mu je rekla.
Še je poskušala, pa ni mogla. Bolečina je bila prehuda.
»Kaj bova sedaj, Maks,« jo je pričela grabiti panika. Prisluhnila je. Povsod tišina, nikjer nikogar. Ampak, najbrž bo kdo prišel mimo. Najbrž bo kdo, ki je bil v kočah na oddihu šel na sprehod in jo našel.
Sedela je pod potjo in čakala, da bo kdo prišel mimo. Maks je legel zraven nje in jo žalostno gledal.
»Saj bo, Maks. Nikar se ne boj. Saj bo bolje. Malce bova posedela tu, bolečina bo minila in lahko bova nadaljevala pot,« mu je prigovarjala.
A vedno, ko je poskušala stopiti na nogo, je bilo huje. Gleženj je pričel zatekati in odvezati si je morala čevelj.
»Maks, ne bo šlo. Ne morem vstati. Po pomoč boš moral. Moraš mi pomagati,« je rekla psu.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.