Ugrabljena

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Pomagala si je z rokami in stopila je na noge. Zapeklo jo je v gležnju, toda strah je bil močnejši. Želja po begu je bila močnejša od bolečine. Previdno in tiho je stopila do vrat. Prijela je za kljuko in jo počasi poskušala nagniti. Vrata so se odprla, zaškripala. Srce ji je divje razbijalo. Tresla se je, na čelu je začutila znojne kapljice. Najraje bi zajokala od groze.
Le toliko je odprla vrata, da je lahko smuknila skozenj. Naredila je prvi korak. Zabolelo jo je. Stisnila je zobe in pospešila je korak. Na nebu je sijala luna, ji svetila pot.
Ko je bila od hiše čudaka oddaljena nekaj deset metrov, je šele zadihala. Nasmehnila se je sama sebi, si v mislih čestitala. Bila je rešena, rešena! Oh, Simon, ko bi ti vedel! Ko bi vedel, kako me je bilo strah, si je mislila.
Tedaj pa je začutila topo bolečino. Nekdo jo je udaril po glavi. Naenkrat ni bilo več lune, le tema…
Ko je prišla nekoliko k sebi in odprla oči, je zakričala, toda glas se je ustavil v grlu. Imela je popolnoma suha usta, mokro čelo. Oči so ji prestrašeno begale sem ter tja. Prepoznala je kočo. Njega ni bilo nikjer. Poskušala je vstati. Zavrtelo se ji je v glavi, zabolelo jo je v desnem zapestju. Premaknila je glavo in pogledala desno roko. Bila je privezana na posteljo. Pričela se je tresti, tiho je zajokala. Zaprla je oči, preveč jo je bilo strah, da bi sploh lahko gledala.
»Si budna,« je zaslišala čez nekaj trenutkov znan glas.
Le nemočno je prikimala, oči še vedno ni odprla. Ni hotela pogledati norega obraza. Naj že stori, kar misli, naj ji potem da mir. Naj jo preneha mučiti!
»Skuhal sem ti juho. Veš, Nežika, včeraj si bila nespametna. Ampak, potem sem premišljeval. Bila je polna luna. Najbrž te je nosila, kajne? Kajne, da mi ne boš pobegnila? Veš, bil bi zelo žalosten,« je govoril.
Pomagal ji je, da je sedla, roko je imela še vedno privezano ob posteljo.
V naročje ji je postavil pladenj z juho.
»Lahko dobim kozarec vode,« je prosila. Gledala je v tla.
»Seveda, ljubica,« je skočil pokonci in ji takoj natočil nekaj vode.
Izpila je v trenutku.
»Res si bila žejna,« je kimal in se smehljal.
Pogledala je juho pred sabo, nato njega.
»Je kaj narobe? Ne maraš juhe,« je vprašal.
»Ne morem jesti. Desničarka sem,« mu je rekla in pogledala privezano roko.
»Oh, res sem neumen. Odvezal te bom. Saj ne boš pobegnila, kajne,« se je zasmejal.
»Ne, ne bom,« je rekla.
Odvezal je roko. Prijela se je za pekoče zapestje. Nato je prijela žlico in počasi pričela jesti. Ves čas je sedel ob njej in jo opazoval, kako je. Smehljal se je in bil videti neznansko srečen.
Ko je pojedla, je odnesel pladenj s krožnikom v pomivalno korito.
»Sedaj bi res rada šla. Mož me najbrž že išče,« je pričela.
Resno jo je pogledal in odkimal.
»Ne morem ostati tu, res ne,« je rekla previdno.
»Ne morem te peljati tja. Sedaj, ko si prišla, ne moreš kar iti. Lepo je, če imam družbo. Lepa si in prijazna. Ostala boš pri meni. Drugačna si…« je govoril.
»Saj vas bom prišla obiskat. Res, obljubim,« je prosila.
»Ne. Nežika, pri meni boš. Drugačna si,« je kimal.
»Drugačna? Ne, nisem drugačna. Takšna sem, kot vsi ostali,« je odkimala.
»Da ne? Boš rekla, da si ista? Ista, kot ona,« se je nekoliko razjezil.
Molčala je. Bala se je, da bi se še bolj razjezil.
»Počivaj zdaj,« je velel.
Legla je na posteljo in zaprla oči. Poskušala je zaspati, upala je, da jo bodo našli. Simon je najbrž v skrbeh. Pogreša jo. Povedal je, da je ni, iščejo jo. Kmalu bo rešena.
Ko je odprla oči, je bila sama v sobi. Nikjer ga ni bilo. Hotela je vstati, pa jo je zadržala močna obveza. Spet ji je privezal roko. Poskušala se je rešiti, toda bolj, ko je vlekla, bolj se je zanka zategovala. Ni se mogla rešiti. Zajokala je.
Čakal je najmanj uro. Potem se je vrnil. Bil je nasmejan.
»Poglej! Ulovil sem zajca. Ni jih več veliko, veš. Danes pa sem imel srečo. Imela bova pečenko,« je povedal navdušeno. Pred oči ji je pomolil mrtvega zajca.
Pogledala je stran.
»Si jezna, Nežika? Nikar ne bodi,« je govoril. Čistil je zajca in si prepeval.
»Zakaj ste sami tu?« je vprašala.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.