ZIMSKA ZGODBA: Angel

Jožica, tak Jožica, zbudi se vendar, spet sanjaš,« je ogorčeno zaklicala učiteljica. Jožica se je zdrznila in si popravila očala. V razredu sta se razlegla smeh in hihitanje, nekaj deklet je zavilo z očmi in odkimalo z glavo.
V svojem svetu sanj je bila srečna. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
V svojem svetu sanj je bila srečna. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Jožica je ne samozavestno pogledala v tla in zardela v glavo.
»Jožica, tvoje ocene so slabe. Če jih misliš popraviti, če misliš narediti razred, boš morala poslušati. Sanjaj doma,« je povedala resno učiteljica.
Jožica je rahlo prikimala in prijela za svinčnik. Okrog sebe ni upala pogledati, vedela je, da bi se ji smejali in norčevali iz nje.
»Ej, sanjačka, kaj si sanjala?« se je med odmorom vanjo zapičil Frank, ki je bil najboljši v razredu. Športnik, lepega videza, oblečen vedno v draga oblačila. Vodja razreda in sanje vsakega dekleta. Okrog nje se je naenkrat naredil krog in vsi so se ji smejali, pa čeprav je med odmorom mirno sedela v svoji klopi in nikomer ni želela nič.
»Pustite me pri miru,« je zašepetala in povesila pogled.
»Kaj si rekla, Jožica?« je naglas vprašal Frank in nekaj deklet se je zahihitalo in uživalo v nemoči Jožice.
»Pustite me pri miru, nič vam nočem,« je povedala z glavo uprto v tla.
»Sanjaš, sanjaš! O kom? Misliš, da boš nekoč imela koga? Sanjaš med poukom o meni, Jožica?« se ni dal Frank in ostali so se krohotali.
Bilo je preveč. Jožica je vstala in se poskušala izriniti iz kroga zlobe, ki se je napravil okrog nje. Po nekaj poskusih ji je uspelo odriniti neko dekle. Stekla je na hodnik in nato proti vratom. Za sabo je zaslišala smeh in zbadanje.
Ura je bila šele nekaj čez enajsto dopoldan, ko se je počasi vzpenjala proti domači hiši. Hiška je bila majhna, nizka, imela je dva strešna okna. Fasada hiše je bila temno rumene barve, pred hišo je njen ded napravil leseno klop. Tam je njena mati prebila največ svojega časa. Njen oče pa je bil zaposlen na železnici. Jožica je bila edinka. Po osnovni šoli se je vpisala v poklicno šolo, ki je bila edina v njenem kraju. Da bi se vozila kam daleč, ni bilo možno. Pri hiši ni bilo denarja in čeprav je bila v osemletki ves čas odlična, je odšla na šolo, ki je bila najbližja.
Mati jo je začudeno pogledala, ko je stopala s povešeno glavo proti hiši.
»Ste danes prej končali?« je vprašala in prenehala kvačkati.
»Ne, a vseeno sem odšla domov,« je povedala resnico.
»Jožica, to ne bo dobro. Oče bo hud,« je odkimala mati.
»Mati, ne pošiljaj me več v šolo. Tam se ne počutim dobro. Šola ni zame. Rada bi se zaposlila, nočem več hoditi v šolo,« je zahlipala.
»So se spet norčevali iz tebe, kaj,« je ugotovila mati in jo pobožala po rjavih laseh.
Jožica je prikimala.
»Pogovorila se bom s tvojim očetom. Če ti šola ne ustreza, boš pač odšla delat. Za naju bo to še bolje, en strošek manj. Če pa boš kdaj želela nadaljevati šolo, si jo boš kasneje lahko plačala sama,« je ugotovila mati in kimala.
Res so se zvečer pogovorili in se zmenili, da se Jožica zaposli.
»Toda ne pozabi. Brez šole boš še lažja tarča za posmeh. Ničesar ne boš znala, ne boš se mogla braniti z znanjem,« ji je povedal oče.
»Saj bom kasneje hodila v šolo. Sedaj pa bi se rada zaposlila,« je kimala Jožica.
»Tudi v službi te bodo obkrožali ljudje in če jim boš dopustila, te bodo tudi tam zafrkavali,« je povedala mati.
»Rada bi si poiskala službo, kjer ne bom imela opravka z ljudmi. Še najraje bi počela kaj takega, kjer ne bi bilo nobenega,« je rekla Jožica.
Ni bila dolgo časa doma. Kmalu se je pokazala služba, ki ji je bila pisana na kožo. Na železnici so rabili nekoga, ki bi urejal papirje, ki bi delal v arhivarnici. Delo je bilo lahko, šest ur dnevno. Slaba lastnost tega dela je bila ta, da bi moral biti zaposlen zaprt v sobi, ki je bila skoraj brez svetlobe. Sodelavcev ni bilo, delo je bilo zelo dolgočasno. A kot nalašč za Jožico, ki se je izogibala ljudi.
Jožica je bila že od nekdaj zelo tiha. Nikoli ni imela prijateljice, nikoli ni spregovorila v družbi. Najraje je bila sama in sanjala o vsem. Ustvarila si je povsem svoj svet, kjer je bila vedno glavna junakinja. Najprej je sanjarila le zvečer, ko se je odpravila k počitku. Toda sanje so bile vedno tako lepe, da je vse večkrat odšla tja. Kmalu je sanjala tudi sredi belega dneva. V njeni glavi se je vrstilo polno junakov, polno dvorcev in lepih deklet, toda vedno je na koncu zmagala ona. Vedno je dobila najlepšega in najmočnejšega moža, ki je bil noro zaljubljen vanjo. In tudi ona je bila v svojih sanjah lepa, najlepša in najboljša. Vsi so jo imeli radi in jo spoštovali.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.