»Sem jedel doma, teta,« je povedal Miloš.
»Tolikokrat sem ti že rekla, da bi lahko jaz kuhala za oba! Zakaj si trmast? Mar ni neumno, da jaz jem sama in da ti ješ sam v tisti veliki hiši,« se je jezila.
»Teta, rad kuham,« je smeje povedal Miloš. To je bilo res. Res pa je bilo tudi, da je imela teta čisto svoj način kuhe. Nekajkrat letno, kolikor krat je jedel pri njej, je bilo prav dobro. Če pa bi moral vsak dan jesti njene cmoke in žgance, ne, ne, hitro bi se prenajedel tega.
Pričel je s pleskanjem, teta pa je stala zraven in ga opazovala.
»Si kaj razmišljal, da bi prodal hišo,« je vprašala.
Začudeno jo je pogledal.
»Ja, prodal, si kupil majhno stanovanje, ostali denar pa na banko za hude čase,« je kimala.
»Ne, rad sem v hiši. Spominja me na dni, ko sta bila starša še živa,« je povedal.
»Za spomine imaš fotografije. Hiša pa sameva! V njej bi se prav lepo počutila kaka mlada družina, ti je očitno ne boš imel,« se je namrdnila teta.
»Le kaj ti je danes,« se je zasmejal Miloš. »Me boš ves dan napadala?«
Teta je skomignila z rameni, sedla na stol in molče opazovala njegovo delo.
Miloš je živel sam v veliki hiši, ki sta jo zgradila njegova starša. Minilo je že pet let od njune tragične nesreče in ostal je sam. Bil je simpatičen mladenič, a vseeno sam. Včasih, ko je bil še mlajši, ko je bil še najstnik, se je deklet kar trlo. Bil je pravi lomilec src. V vasi jih je bilo kar nekaj, ki so se pred časom stiskale k njemu. A vse so odšle, si ustvarile dom, družino. Nobena ni ostala. Pa ni bilo prav nič narobe z njim, le usoda je tako hotela. V nobeno se ni res zaljubil, pri nobeni ni čutil, da je to tisto pravo. Ni se trudil, le toliko, da jih je imel nekaj časa, potrem mu je bilo vseeno, če gredo. Ena za drugo, potem je ostal sam. od zadnje veze je minilo pet let. Še sam ni vedel, kam je pobegnil ta čas. A čeprav je bil sam, se ni počutil osamljenega. Vedel je, slutil je, da tista prava pride ob svojem času. Ni se mudilo. Ko jo bo zagledal, bo vedel.
Do večera je končal s pleskanjem in teta je zadovoljno kimala.
»Pripravila sem nama večerjo. Pojedla bova na terasi,« je ukazala.
Miloš se je za silo očistil, slekel svojo delavsko obleko in odšel na teraso. Seveda, pripravila je cmoke!
Naredil je požirek limonade. V tistem hipu bi sicer veliko raje spil ohlajeno pivo, toda teta ga ni imela. Menila je, da alkohol ne odžeja in zato ga ni hotela kupiti.
Večer je bil prijeten, pojedla sta, nato še malo posedela. Miloš je bil kar utrujen.
»Lepo je tukaj. Mar nimam lepega razgleda iz terase,« je zavzdihnila teta.
Prikimal je in se zazrl v daljavo. Zazdelo se mu je, da vidi luč.
»Mar ni tam začarana hiša,« je osuplo dejal.
Teta je nekaj časa tiho opazovala, nato pa počasi prikimala.
»Le kdo je odšel tja? Zakaj je luč,« se je spraševal Miloš.
»Najbrž kak radovednež,« je teta skomignila z rameni.
Tisto noč se je premetaval po postelji. Ves čas se mu je pred očmi slikala začarana hiša. Sanjalo se mu je, da je sam vstopil vanjo in prižgal luč. Vso noč mu ni dala miru in zjutraj se je prebudil utrujen.
Le s težavo se je dvignil pokonci. Napol speč je odšel v kopalnico in se prebudil s hladno vodo. Skuhal si je močno kavo, nato pa počasi odšel proti šoli.
Tokrat ni bil zbran. Motil ga je otroški trušč in le s težavo je čakal konec službe. To ni bilo v njegovi navadi.
»Kolega, kaj je danes s tabo,« ga je v zbornici vprašala sodelavka Ines.
»Počutim se, kakor da bi me povozil vlak,« ji je povedal in se kislo nasmehnil.
»Mogoče se te loteva gripa. Res izgledaš obupno,« je rekla prijazno.
»Preostanek dne bom preživel v postelji in jutri bom dober,« je dejal.
»Lahko ti prinesem kaj iz lekarne, ti skuham čaj…« se je Ines ponudila.
Pogledal jo je. Visoka, postavna, samska, le nekaj let mlajša. Imela je dolge rdeče lase, mačje zelene oči, polna usta, nežno polt. Vsak moški bi prikimal, a on je odkimal. Še sam ni vedel, zakaj. Ponujala se mu je lepotica, pa jo je zavrnil. Zakaj?! Kaj se je pletlo po njegovi glavi?
»Kakor želiš. Najbrž res potrebuješ mir,« je skomignila z rameni, se obrnila in odšla.
Jezen je bilo nase. »Bebec, zakaj si jo zavrnil,« si je zagodrnjal. A nekaj v njemu je reklo, da ne sme, da jo noče…