Ni mogel spati. Ves popoldan se je premetaval po kavču, menjaval programe na televiziji in gledal v strop. Bil je utrujen, a ves na trnih. Imel je čuden občutek, še nikoli takšnega. Nekaj se bo zgodilo, slutil je, da nekaj prihaja.
Zvečer se je odpravil na sprehod. Glava ga je prenehala boleti, počutil se je nekoliko bolje. Hodil je ob robu ceste, hodil brez cilja in se znašel pred potjo, ki je vodila skozi gozd, nato pa se končala pri začarani hiši. Ozrl se je proti njej. Spet je bila v hiši luč. Nekdo je bil tam. Že je napravil korak po poti, neka sila ga je vlekla tja gor, ko ga je prebudil glas: »Si videl, Miloš?«
Začudeno se je obrnil in zagledala starejšo žensko, sosedo.
»Si videl luč,« je nekoliko prestrašeno rekla.
Prikimal je.
»Že tri dni je tam gor. Nisem je videla. Pravijo, da ima lase črne kot noč, kožo belo kot sneg, velike oči, ki te začarajo,« je govorila soseda.
»Kdo? Kdo je,« je vprašal Miloš.
»Naj bi bila Zofija zadnja. A očitno ni bila. Ena izmed njih je. Prišla je v hišo. Očitno je imela Zofija potomce. Sedaj je tu. Mora biti njena vnukinja. Mlada je, lepa, tako kot so bile vse. Začarala ga bo, ne bo se mogel upreti. Imela ga bo, dokler ji ne bo naredil otroka, nato ga bo zavrgla. Spet je tu prekletstvo,« je resno govorila soseda. Nato je zamahnila z roko in odšla naprej.
Miloš je z mešanimi občutki stal na začetku poti. Vleklo ga je tja gor. Toda, če res živi tam mladenka, bi se lahko prestrašila. Tja bo odšel popoldan. Jutri. Čeprav ga je sila vlekla k začarani hiši, se je obrnil in odšel proti domu. In spet ponoči ni spal. Premleval je besede sosede. Le kaj je mislila s tem? So mar res čarovnice? Nasmehnil se je. Ni verjel v čarovnice. Nič več. Ko je bil otrok, takrat se jih je bal.
Zjutraj bo odšel k teti na kavo, jo vprašal. Mogoče kaj ve. Stare ženičke imajo čas. Ves dan se zbirajo v vaški trgovini, vse vedo. Tudi tisto, česar ni.
Naslednjega dne je sijalo sonce, nebo je bilo brez enega oblačka. Miloš se je odpravil do tetine hiše. Urejala je cvetlični vrt. Na glavi je imela ogromen slamnik, ki je še pomanjšal njeno drobno glavo. začudeno ga je pogledala.
»Prišel sem te vprašat, če kaj veš o začarani hiši,« je pričel.
»Hm…« je prikimala in odložila motiko.
»Naj bi v njej bila Zofijina vnukinja,« je povedal, kar je vedel.
»Ja, res je. Mora biti. Na las ji je podobna. Tako njej, kot vsem ostalim pred njo. Pravijo, da so si vse podobne. Čarovnice,« je kimala teta.
»Ampak, Zofija naj bi bila zadnja,« je spraševal Miloš.
»Pa ni bila. Zofija je imela razmerje. Ime mu je bilo Ivan, kmet, ki je nekoč prebival tu. Njegova mati ga je svarila, pa ni odnehal. Zaljubil se je revež. Odhajal je k njej. No, Zofija je zanosila, kmalu zatem je Ivan umrl v nesreči. Nesreča pri delu, zvrnil se je s traktorjem. Zofija je rodila deklico. A Ivanova mati je bila trmasta. Na vsak način je hotela, da deklica raste ob njej. Zofija je čez noč izginila. Čez nekaj časa pa se je vrnila brez dekleta. Nikomur ni povedala, kje je. No in sedaj je tu ona, vnukinja Zofije, Izabela,« je pripovedovala teta.
»Izabela,« je tiho ponovil Miloš.
»Prišla je po novo žrtev. Po neumnega moškega, ki ga bo uročila, ki ga bo ubila,« je govorila teta.
»Neumne čenče,« je zamahnil z roko Miloš.
»Čenče?! Ha! Vse je res, vse je res,« se je branila teta.
»Ne verjamem v čarovnice. V bistvu premišljujem, da bi ji šel izreči dobrodošlico. Najbrž bom edini, ki se ji bom upal pogledati v oči,« je izzival Miloš.
»Nikar ne hodi tja, svarim te,« je bila teta resna.
»Ah, dekletu delate krivico! Nič kriva, označili ste jo za čarovnico, kakor da smo v srednjem veku,« se je postavil na njeno stran.
»Kakor hočeš! A nikar ne hodi jokat k meni. Posvarila sem te,« se je namrdnila teta, mu pokazala hrbet in se posvetila rožam.
Miloš je v trgovini kupil piškote, nato pa se počasi odpravil po stezi, ki je vodila skozi gozd. Nikogar ni srečal na poti. Hodil je v tišini in premišljeval. Nekje v sebi je čutil neizmerno zadovoljstvo, ker je šel tja. Čutil je, da se bo zgodilo nekaj lepega…
Na zunaj se je hiši videlo, da že dolgo ni nihče skrbel zanjo. Potrebna bi bila popravila. Ozrl se je okrog. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o dekletu. Menil je, da je v hiši. Potrkal je na vrata, ki jih je pošteno načenjal čas.
Odprla so se takoj, ko je potrkal in zagledal je čudovit obraz. Smehljala se mu je in ostal je brez besed.
»Pozdravljen,« je rekla in ga gledala. Bila je sproščena, nasmejana, čudovita.