»Pozdravljena. Prišel sem, prišel…« ni mogel dokončati. Bil je osupel nad njeno lepoto.
»Izreči dobrodošlico,« je dokončala namesto njega.
Miloš je prikimal, izročil ji je piškote.
»Vstopi,« ga je povabila naprej.
Še nikoli ni bil znotraj začarane hiše. Pozdravil ga je vonj po starem, ozrl se je okrog sebe. Pohištvo je bilo staro, zanemarjeno. V kuhinji so po tleh ležali lonci. Odšla sta do dnevnega prostora, bil je za silo urejen. V njem je bila ogromna krušna peč.
»Šele pred kratkim sem prišla. Ne vem, kje naj sploh začnem. Toliko dela je,« je povedala.
Sedel je za leseno mizo, odmaknila je šaro, jo vrgla v kot. Sedla je nasproti njega in ga gledala. Ničesar ni ponudila.
»Izabela si, kajne,« je pričel.
»In ti si Miloš,« je odgovorila in se smehljala.
»Kako veš,« je bil začuden.
»Vem marsikaj. Tudi to, da sem ti všeč. Da si brez dekleta, da si sam. Da si čakal pravo. Mene,« je govorila.
Miloš je ostal brez besed. Osupel nad njeno iskrenostjo. Niti kančka sramu ni bilo v njenem glasu. Govorila je, kakor da bi se poznala celo večnost. Tudi njemu se je zdelo tako. Čutil je, da mu pripada. Ali še bolje, da on pripada njej.
»Pridi,« je tiho rekla in ga prijela za roko. Ubogljivo ji je sledil.
Odvedla ga je do velike spalnice. Na sredini sobe je bila ogromna postelja s čudovito svilnato posteljnino. To pa je bilo tudi vse, kar je bilo v tej sobi.
Izabela je sedla na rob postelje in ga zapeljivo gledala. Miloš je obstal na mestu. Menil je, da sanja. Da se mu je v sanjah prikazala dobra vila, ki mu bo razkrila vse svoje čare. A bila je še kako resnična. Počasi si je odpela zadrgo na lahki oblekici in jo spustila iz sebe. V čudovitem spodnjem perilu kremne barve, je legla na posteljo in se smehljala. »Boš prišel ali boš le stal tam in me gledal?«
Miloš se je pričel s tresočo roko slačiti. Malo je manjkalo in bi padel na tla, ko si je slačil hlače. Stopil je do nje, srce mu je divje bilo, dlani so se mu potile.
»Tvoja bom. Samo tvoja, če želiš,« je rekla in ga gledala naravnost v oči.
»In jaz bom tvoj,« je odgovoril in legel zraven nje….
Nič več ga ni gnalo nazaj v dolino, bil je začaran. Začaran od silne ljubezni. Lahko bi le ležal na veliki postelji in se ljubil z njo dan in noč. Ni je več hotel zapustiti.
A v nedeljo zvečer se je moral vrniti nazaj. Nazaj v prejšnje življenje.
»Miloš, prodaj hišo. Bodi pri meni. Skupaj bova uredila najin dom, ga prenovila,« je predlagala.
»Čudovita ideja,« se je takoj strinjal. Ni želel izgubiti niti minute, ki mu je bila dana z njo. Ni želel čakati. Nič več.
Še istega dne, ko se je vrnil nazaj v dolino je dal oglas za hišo. Vedel je, da ne bo imel težav s prodajo. Da jo bo prodal hitro in dobro.
Tistega dne ni bil zbran v šoli. Gledal je skozi okno, učenci pa so začudeno čakali. Ni mogel poučevati. Mislil je le na njo, na njen omamni vonj, na njen čudovit obraz, mehko kožo, čutne ustnice…
»Zvonilo je. Lahko gremo?« je tedaj zaslišal glas učenke.
Na hitro je prikimal, pograbil svoje stvari in skoraj stekel iz učilnice. Rad je poučeval, ljubil je to delo. Sedaj pa ga je pričelo utesnjevati. Če bi dobro prodal hišo. Če bi prenehal poučevati, potem bi bil lahko z njo ves dan, vso noč. Ne bi je izpustil izpred oči. Sledil bi ji povsod, ubogal bi njene želje.
Le toliko je odšel v svoj dom, da je vzel nekaj stvari, nato pa je skoraj tekel do začarane hiše.
Potrkal je na vrata. Tišina. Poskušal jih je odpreti, pa se niso vdala, bila so zaklenjena. Prestrašeno je pogledal okrog sebe. Le kje je? Odšel je okrog hiše in pogledal skozi okno. Notranjost je samevala. Morda je odšla na sprehod. Morda v trgovino. Saj je vendar resnična! Ni sanjal. Ni bil sam ves konec tedna v začarani hiši, Izabela obstaja. Niso sanje.
Po nekaj minutnem čakanju ni več vedel, kaj je res in kaj ne. Ljubezen do nje ga je zaslepila tako močno, da je mislil, da se mu bo zmešalo. Pogrešal jo je. Njegovo srce je kričalo, ko je sedel pred vrati in čakal, kdaj jo bo zagledal.
Prišla je šele, ko se je mračilo. Stekel je proti njej in jo zgrabil za roke.
»Kje si bila,« je skoraj zakričal.
Začudeno ga je pogledala, se mu izvila iz prijema.
»Je pomembno?«
»Seveda je pomembno! Čakal sem te. Pol dneva že sedim pred vrati in te čakam, se sprašujem, če se boš vrnila, če si morda odšla in pozabila name,« je hitel.