Prijela ga je za roko in skupaj sta odšla nazaj. V gozdu se ni želela ljubiti.
Avgust se je nevarno bližal koncu in Miloš je bil vsak dan bolj žalosten. Začel se bo pouk, moral bo hoditi v vas, puščati Izabelo samo. Sedaj jo je ljubil še bolj. Pod srcem je nosila otroka.
»Prav je, da imaš službo! Nekdo bo moral skrbeti za družino,« mu je govorila.
Kolegi so ga začudeno gledali, ko je prvega dne prestopil prag zbornice. Nihče ni upal naravnost reči, vsi so se izogibali debati o začarani hiši. Miloš je začutil razliko med njimi.
»Še vedno sem isti. Nikar me ne glejte tako. nikogar ne bom začaral, čeprav živim tam s čarovnico,« se je smejal.
»V vsaki vaški čenči je nekaj resnice. Pazi se,« je spregovoril njegov kolega.
»Neumnost. Izabela ni čarovnica. Je čudovita mlada dama, ki me ljubi in jaz ljubim njo. Na pomlad bom postal očka,« je ponosno povedal.
»Čestitam,« je prikimala kolegica.
Počasi so se privadili, da Miloš stanuje v začarani hiši in niso ga več morili s tem. Le teta mu še vedno ni dala miru. Zaradi njenega nenehnega teženja, jo je obiskoval zelo poredko.
»Miloš, odidi, dokler še lahko! Pusti jo pri miru. Vzamem te pod streho, dokler se ne boš mogel postaviti na noge. Nad tabo se zgrinja nesreča, mar res ne veš,« je govorila.
A Miloš je le zamahnil z roko in se smejal.
Nekoč je o svoji teti povedal Izabeli.
»Jo želiš spoznati? Mogoče bo potem teta spremenila mnenje o tebi. Mogoče bo končno dojela, da me ne boš ubila in da nisi čarovnica,« je govoril.
Izabela je zamišljeno kimala. »Vseeno je, če jo spoznam ali ne.«
Tistega dne je deževalo. Miloš, ki je peš hodil do šole, je bil premočen do kosti. Pred šolo pa je naletel na teto. Bila je prestrašena.
»Kaj pa ti tukaj? Prehladila se boš,« je bil začuden.
»Miloš! Nekaj strašnega se bo zgodilo. Sanjalo se mi je. Poslušaj me, prosim! Sanjalo se mi je o njej, o čarovnici. Nesreča je tu,« je govorila zmedeno.
»Teta, pomiri se. Nič hudega se ne bo zgodilo. Le sanjalo se ti je. Pojdi domov, skuhaj si čaj in se pogrej. Ko končam s poukom, te obiščem,« jo je poskušal pomiriti.
Odšla je, toda še vedno jo je bilo strah.
Ni pozabil nanjo, res je odšel do nje, ko je končal. A ni odprla vrat, ko je trkal nanje. Vstopil je. Našel jo je na tleh. Poklical je zdravnika, a ta je le odkimal.
»Kap,« je na kratko povedal zdravnik in odšel.
Miloš je bil zmeden. Kaj se je zgodilo?
Povedal je Izabeli. Ta ni niti trenila z očesom.
»Urediti bom moral vse potrebno za pogreb. Njen edini sorodnik sem,« je povedal Miloš žalostno.
»Nikar ne bodi žalosten. Prišel je njen čas. Ničesar ne bi mogel spremeniti,« ga je tolažila.
Pokopal je teto. Izabela se pogreba ni udeležila. Tistega dne se je počutila slabo, zato je ostala doma. Na pogrebu se je trlo ljudi. Ne toliko zaradi tete. Prišli so, ker so želeli videti čarovnico. Ni jim uspelo.
»Kaj bova s hišo,« ga je vprašala, ko je prišel iz pogreba.
Začudeno jo je pogledal.
»Najbolje bi bilo, da jo prodava. Ne potrebujeva je,« je rekla.
»Ne vem. Nisem še razmišljal o tem,« je odkimal z glavo.
zima je bila dolga in ostra. Izabelin trebušček je bil vsak dan večji in ona vsak dan lepša.
»Danes moja ljubica neverjetno brca,« je rekla in si božala trebuh.
»Govoriš, kakor, da bi vedela, da je deklica. Mogoče je deček,« se je nasmehnil Miloš.
»Deklica je,« je prikimala.
Tistega dne, ko se je vračal iz šole proti domu, je občudoval travnike, ki so jih pobelili zvončki. Pomlad je prišla v vsej svoji lepoti.
Odprl je vrata in zaslišal govorjenje. Prepoznal je Izabelin glas.
Odšel je do nje. Klečala je nad posteljo, se držala za rob in glasno govorila: »Pridi, pridi, deklica!«
»Izabela,« je začudeno vprašal.
Pogledala ga je. Njene oči so bile neverjetno črne, njen smeh neverjetno hladen. Počasi je rekla: »Prihaja!«
»Odpeljati te moram k zdravniku. Ne moreš roditi tu, sama,« je prestrašeno pričel.
»Zakaj ne?! Vse moje predhodnice so. Tudi jaz bom,« je odvrnila mirno.
Stal je med vrati okamenel in gledal.