Izabela je močno potisnila in z lahkoto spravila na svet malo deklico.
Prijela jo je, uredila vse, jo očistila in zavila v odejo. Vse je storila tako, kot da bi to opravila že najmanj desetkrat.
»Temna je. Imela bo črne lase, kakor noč. Naj bo Noč. Naj bo Nisha! Naj se nadaljuje naš rod,« je govorila Izabela.
Miloš je še vedno stal pri miru in presenečeno zrl v dogajanje.
»Poglej jo,« je tedaj rekla.
Stopil je bližje. Dala mu jo je v naročje. Podobna ji je bila. Bila je izrezana Izabela.
»Lepa je,« je izjavil in jo poljubil.
»Sedaj naju pusti pri miru. Potrebujeva nekaj časa zase. Nocoj boš spal na kavču,« je hladno rekla Izabela in ga postavila pred vrata.
Vso noč ni zatisnil očesa. Vesel je bil rojstva hčere, ob enem pa osupel nad dogajanjem, ki mu je bil priča.
Kaj, če je res? Kaj, če je Izabela čarovnica? Pregnal je te misli, se jezil sam nase. Prisluhnil je. Iz spalnice ni bilo slišati niti glasu. Najbrž sta sladko spali. Obe.
Zaspal je proti jutru. Ko se je predramil, je presenečeno pogledal okrog sebe. Dogodki prejšnje noči so mu počasi napolnili glavo. skočil je pokonci in odšel do spalnice. Počasi je odprl vrata. Izabela je bila budna. Mala je sladko spala zraven nje.
»Kako se počutiš,« jo je vprašal.
»Dobro,« je odgovorila.
»Ti prinesem zajtrk,« je vprašal.
Prikimala je.
Pripravil ji je čaj, namazal kos kruha z marmelado in odnesel vse skupaj na pladnju.
Vse je pojedla, bila je lačna.
Sedel je na rob postelje in zrl v hčerko.
»Kako si vedela, da bo deklica,« jo je vprašal.
»Drugače ne more biti. Vedela sem, ker tako pač je,« je odgovorila.
»V vas moram. Vzel bom nekaj dni dopusta, da bom skrbel za vaju,« je dejal.
Izabela je prikimala. »Še prej pa me objemi!«
Stopil je k njej in jo objel. Ujela je njegov obraz med dlani in ga poljubila na čelo. »Hvala,« je šepnila.
Odpravil se je. Bil je vesel, ponosen, da ima hčerko. Komaj je čakal, da bo vstopil v šolo in povedal kolegom, da je postal očka. Spodobilo bi se kupiti kaj malega v trgovini. Mogoče piškote in kavo za sodelavce. Odšel je do trgovine in nakupil. Potem je moral prečkati cesto. Šola je bila na drugi strani. Ni bil pazljiv, ni opazil avta. Zbil ga je. Piškoti so se razleteli po tleh. Miloš je umrl na kraju nesreče.
Le nekaj metrov stran, se je pred hišo igral mali deček. Klemen. Imel je pet let, pazila ga je babica. Bil je lep deček. Imel je brezskrbno otroštvo, starša, ki sta ga ljubila. Tistega dne mali Klemen ni niti slutil, da se je rodila deklica, ki bo nekoč njegova. Ali bolje- on bo pripadal njej. Vse dokler ne bo rodila deklice. Potem ga ne bo več potrebovala. Rod bo šel naprej, začarana hiša bo živela. V njej pa bodo še naprej prebivale čarovnice…