A prave še ni srečal. V krogu, kjer je živel, je bil pomemben denar tako za njega, kot tudi za vse mlade dame, ki so se smukale okrog njega. Ostali prijatelji so mu dopovedovali, da tako pač je. Naj vendar izbere najlepšo in se z njo poroči. A Robert je iskal nekaj drugega. Želel si je ženo, ob kateri bi začutil strast. Ki bi bila lepa, premožna in popolnoma predana njemu.
V vaški gostilni je bilo polno možakov. Nekateri so stali ob točilni mizi in gledali debelušno natakarico, ki se je spogledovala z vsakim. Spet drugi so kartali za mizo, tretji so govorili drug čez drugega.
Za mizo, kjer je sedel Robert, je tokrat tekla beseda o Gabrijeli.
»Si že bil kdaj tam?« je vprašal Roberta njegov prijatelj Franci.
»Nikoli. Zakaj bi hodil tja? Čudakinja me ne zanima,« je odkimal Robert.
»Baje ima zelo lepo hčer. A ne zna ne govoriti in ne brati. Skriva se. Le malokdo jo je že videl,« je nadaljeval Franci.
»Divjakinja je,« se je namrdnil Robert.
»A lepa. Vsaj tako pravijo,« se je oglasil tretji.
»Le kaj ti bo? Le začarala bi te. Nadte bi spravila kak urok, pa bi bilo,« se je oglasil četrti za mizo.
»Radoveden sem,« je kimal Franci. »Rad bi jo videl!«
»Pojdi tja. Baje da Gabrijela še vedno razkriva prihodnost iz kart. Pojdi tja,« mu je svetoval Robert.
»Greš z mano?« je zanimalo Francija.
Pogledi so bili uprti vanj. Narahlo je prikimal in Franciju so se zasvetile oči.
»Lahko bi jo ulovili nekje v gozdu in se malce pozabavali,« se je domislil eden izmed njih.
»Ne. Za takšne igre nisem,« se je branil Robert.
»Najprej greva midva tja. Poročala bova, kar bova videla, potem bomo govorili naprej,« je odločil Franci.
»In kdo bo poslušal Gabrijelino nakladanje o prihodnosti?« je zanimalo Roberta.
»Metala bova kovanec. Tisti, ki izgubi, gre k Gabrijeli, tisti, ki zmaga, poišče njeno hčer,« je določil Franci.
Vrgla sta kovanec in žreb je določil Francija za prerokovanje.
»Jutri popoldan greva gor,« je resno dejal Franci.
»Nora sva,« je zmajal z glavo Robert, ki se mu je ideja zdela vse prej kot pametna. A zavoljo prijatelja in seveda tega, da ga ne bi obtožili, da si ne upa, je igro sprejel. Mladenka, ki je živela v gozdu pa ga ni zanimala. A če ne drugega, imeli bodo vsaj temo za naslednji večer, ko naj bi se s prijatelji dobili v gostilni. Najbrž se bodo smejali na račun vaških čudakinj.
Naslednjega dne sta se dobila kmalu po kosilu. Robert je pripeljal do dogovorjenega mesta v svojem novem športnem avtomobilu. Izstopil je in ga zaklenil. Napotil se je do Francija, ki je sedel v svojem terencu. Odprl je vrata in prisedel.
»Dober del poti se bova lahko peljala. Skozi goščavo, ki vodi do hiše pa niti z mojim avtom ne moreva, zato bova šla zadnji del poti peš,« je povedal Franci.
»Tudi prav,« je kimal Robert.
Vzpela sta se po kamniti poti ki je vodila do gore. Ker je le malo kdaj kdo zapeljal z avtom tja gor, je bila pot neurejena. Po pol urni vožnji, sta parkirala in izstopila. Iz točke, kjer sta pustila avto, se je gora lepo videla. Hiša, h kateri sta bila namenjena, pa je bila očem skrita.
»Koliko hoje imava?« je zanimalo Roberta, ki je prvič šel po tisti poti.
»Slabe pol ure,« je kimal Franci. »Nekoč sem šel gor z materjo. Pred leti.«
»Pa misliš, da sta doma? je zanimalo Roberta.
»Seveda. Pravijo, da je Gabrijela vedno doma, kadar kdo pride po pomoč. Da sluti, kdaj bo dobila obisk,« je kimal Franci.
Nato sta molče hodila do koče. Načrt je bil narejen, zato ga nista ponavljala. Franci naj bi šel v notranjost hiše, medtem pa bi Robert poskušal srečati hčerko Gabrijele.
»Kako ji je ime?« je vprašal Robert, ko sta zavila skozi skoraj neprehodno grmovje, ki se je razprostiralo čez pot.
»Mislim, da je Maksima,« je povedal Franci in se prvi spopadal s poraslo potjo.
Kmalu se je pred njima prikazala jasa, čez njo je vodila gozdna pot in na koncu nje je stala podrtija.
»To je to,« je šepnil Franci.
Robert je pogledal hišo, okrog nje je bila tišina, slišalo se je le žuborenje potoka, ki je bil v bližini. Tik za hišo se je vzpenjala gora. Nikjer ni bilo sledu o ljudeh.