Bila je del narave, bila je doma in nič lažjega ji ni bilo to, kot skriti se pred vsiljivcem, ki je prišel v njen svet. Najbrž je poznala vsak kotiček gozda. Morda ga je opazovala čisto od blizu, a je ni videl. Počasi in s sklonjeno glavo se je napotil nazaj do hiše. A s sabo je nesel njen obraz, novo čustvo, ki je gorelo z velikim plamenom od prvega trenutka. V duši je začutil bolečino, kot še nikoli prej. In bil je prepričan, da ne bo srečen tako dolgo, dokler je ne bo imel. Tisti hip ni bil pomemben denar, ne njegovo ime. Le ona, ona.
Pred hišo je sedel na stopnico in čakal. Franci je bil še vedno v notranjosti. A to ni bilo več pomembno. Želel si je le čimprej oditi nazaj in nato naslednjega dne spet priti. Sam. O tem je bil popolnoma prepričan.
Zaslišal je korake in se zazrl v prijatelja, ki je z velikimi očmi stopil na prag hiše. Za njim je počasi prišla Gabrijela. Robert je vstal in jo pogledal. Molčala je in ga gledala v oči. Povedala sta si vse. V njegovih očeh je videla, da jo je srečal in videla je njegove misli. Narahlo mu je pokimala.
Franci ga je potegnil za sabo in brez besed sta odšla. Ko se je ozrl, je Gabrijela še vedno stala na pragu in ga opazovala.
Šele v avtu je Franci spregovoril: »No, si jo videl?«
Robert je počasi odkimal.
»Škoda,« je zamišljeno odgovoril Franci in nato vso pot molčal. Bil je zamišljen.
Zvečer so se dobili v vaški gostilni. Robert je prišel zadnji. Franci je že sedel za mizo, pred sabo je imel na pol prazen vrček piva in vneto je razlagal dvema prijateljema o obisku pri Gabrijeli.
Robert je sedel in prisluhnil.
»Rekla mi je, da se bom poročil, a da ne bom srečen. Da bom imel težave v sedanji službi in da jo bom zamenjal. No, mislim, da od tega nič ne bo res. S Heleno se namreč dobro razumeva, poroka bo in vem, da bova srečna. V službi pa tudi zaenkrat ne bi moglo bolje kazati, mislim celo, da bom napredoval,« je vneto razlagal Franci.
»Pa ti? Franci pravi, da je nisi videl,« se je oglasil eden izmed poslušalcev.
Robert je odkimal: »Ne, nisem je videl!«
»Bosta šla še gor?« je vprašal drugi.
Robert je odločno odkimal in zamahnil z roko: »Me sploh ne zanima! Niti nimam časa za takšne neumnosti!«
S tem so se strinjali vsi trije in počasi so pozabili na Gabrijelo in njeno skrivnostno hčer. A Robert le navidezno. Maksima mu ni šla iz glave. Čas je naenkrat postal predolg, noč se je vlekla v neskončnost in težko je čakal novega dne.
Že zgodaj zjutraj je sedel v svoj novi športni avto in odpeljal proti gori.
Ker avto ni bil mišljen za vožnjo po hribovitem svetu, je parkiral nižje, kot sta dan poprej z njegovim prijateljem Francijem. Nato se je peš odpravil dalje. Hodil je hitro, gnala ga je misel, da jo bo videl.
Pred njuno hišo je prispel okrog enajste ure dopoldan. Hiša je samevala. Potrkal je na vrata, a odgovora ni bilo. Nikogar ni bilo doma. Za hip je sedel pred prag, nato pa se je domislil in stekel je proti zapuščenemu mlinu. A tokrat je mlin sameval. Maksime ni bilo nikjer. Sedel je na veliko ploščo, kjer se je prejšnji dan grela njegova lepotica in pogledal je okrog. Narava je bila čudovita. Tam ni bilo pomembno, od kje prihajaš, pomembno je bilo le, kakšne misli imaš s sabo. Ko je uzrl Maksimo mu denar kar naenkrat ni več predstavljal največje dobrine, postal je popolnoma nepomemben. Ni ga motilo, da je bila Maksima bosa, da je bila njena rdeča oblekica umazana in raztrgana, da se ji okrog dolgega in vitkega vratu ni svetila draga verižica. Bila je lepa brez vsega. Denar je ob njej popolnoma izgubil svojo moč. Še do nedavnega je sanjal, kako se bo poročil z bogato žensko in tako svojo dediščino, ki ni bila majhna, še podvojil. Kako bo potem njegova žena bogata in ugledna gospa in bo reveže gledala z viška, prav tako, kot jih je njegova mati. Kako bo sam pomemben poslovnež, ki mu bodo ostali zavidali ves blišč in slavo. A vse njegove sebične sanje so tisti hip, ko je zagledal najlepši obraz na svetu zbledele. Postale so nepomembne in neumne. Vse, kar mu je bilo pomembno je bilo le to, da jo spet vidi, da spregovori z njo par besed in da sanja, kako jo objema.
Počasi se je napotil spet nazaj do hiše. Sklenil je, da bo počakal tam, čeprav ni vedel, kaj naj reče Gabrijeli ali Maksimi.
Ko je prišel nazaj, so bila velika masivna vrata odprta.
Stopil je zraven njih in zaklical:«Dober dan! Je kdo doma?«
Zaslišal je korake, prišla je Gabrijela. Videlo se je, da ni presenečena nad njegovim obiskom.
»Rad bi jo videl,« je naravnost dejal in se čudil sam sebi.
»Zakaj?« je vprašala in ga gledala v oči.